Piše: Blagovest.si
Ker razprav o cepljenju kar noče biti konec in ker je zmeda med kristjani glede cepljenja vse večja, se velja nekoliko poglobiti v to vprašanje.
Naj uvodoma povem, da razprave o cepljenju in domnevni škodljivosti le-tega niso nekaj novega. Pojavljajo se že desetletja, vendar doslej nikoli niso bila tako v ospredju. Kar je razumljivo – pred pandemijo covida 19 dejansko zelo dolgo nismo imeli podobnih primerov. Jasno pa je tudi, da to, kar velja za cepiva, velja za zdravila nasploh: nobeno ni idealno in vsako ima lahko neprijetne stranske učinke. Lahko bi torej rekli, da gre tudi v debatah o cepivih proti covid19 za pogrevanje že pogrete vode.
Nekaj je jasno: za kristjane je glavna rešitev spreobrnjenje in obrat k Bogu – to pomeni, da Boga postavimo na prvo mesto v svojem življenju. Se sliši preveč idealistično? Morda. Za povprečnega slovenskega kristjana je dovolj, če se odpravi enkrat tedensko (ali pa še to ne) k maši. Iz navade, se razume. Bog pa ostaja nekje daleč, medtem ko nam že zmanjkuje pravih idej, kaj je to evangelizacija. Cepivo je tu le neko stransko sredstvo za rešitev. Vendar za vse nas velja, naj ne odklanjamo uradne medicine, sicer bomo pristali na ravni Jehovih prič. In to ni zdravo.
Nekih splošnih razlogov, da bi morali odkloniti cepljenje že zaradi tega, ker smo kristjani, torej ni. Razen, če vemo, da je neko cepivo izdelano na osnovi celic ubitih nerojenih otrok. Čeprav je Sveti sedež v primeru covid19 dal odvezo od grešnosti uporabe takega cepiva, vseeno ne smemo zanemariti hudega tveganja, ki bi nastalo ob prejemu takega cepiva. Abortus, torej umor nerojenega otroka, ni zgolj etično, ampak tudi duhovno vprašanje. Prejem takega cepiva bi pomenil hudo tveganje na področju zdravja in duhovne svobode.
Seveda se marsikdo vpraša, ali so vsa cepiva proti covid19 izdelana na osnovi abortusa. Odgovor je NE. Na svetu ne obstaja ena sama vrsta cepiva. Po podatkih Charlotte Lozier Institute je sedaj obstoječih cepiv po svetu več kot 50. Seznam tudi deli cepiva na različne vrste in tudi označuje, katera so direktno izdelana na osnovi abortusa. V našem primeru to velja za cepivi Astra Zeneca in Jansen. In zanimivo, prav v zvezi s temi vektorskimi cepivi se je doslej največkrat omenjalo primere smrti zaradi pljučnih embolij. Zato se zanje odloča vse manj ljudi, kar je razveseljivo. Je pa žal res, da je Slovenija zaradi omejitev, ki jih ima zaradi vključenosti v EU, na izbiro zelo majhno število cepiv. Trenutno sta najbolj v uporabi Pfizer in Moderna.
Na splošno je zelo dobro, da ni prišlo do zakonskih sprememb, ki bi cepljenje proti covid19 opredelilo kot obvezujoče, saj bi to lahko pomenilo stisko vesti (ne glede na to, da je denimo cepljenje proti otroški paralizi vključeno v obvezni program cepljenja – da, prav ste prebrali – a tega očitno ne problematizira nihče). Vendar, po drugi strani imamo v Sloveniji zelo močan javnomnenjski odpor proti cepljenju, ki je, to je treba priznati, v veliki meri politično motiviran. Na prvi pogled tega ni mogoče opaziti, razen pri tistih najbolj razgrajaških protestnikih, ki trdijo, da nas sedanja »totalitarna« vlada želi zasužnjiti s cepljenjem, pri tem pa se sklicujejo tudi na bizarne psevdoznanstvene argumente, od nanodelcev, čipov pa vse do nasilnega spreminjanja genskega zapisa. Normalno je, da se bo tisti, ki bo ostro nasprotoval cepljenju, najprej skliceval na znanost, saj je to videti veliko bolj prepričljivo kot pa politične kaprice.
Več si lahko preberete TUKAJ.
