Piše: Blagovest.si
Objavljamo intervju z upokojeno celjsko učiteljico Faniko Vodopivec, ki smo ga prvotno objavili leta 2017 v Demokraciji. Nedavno nas je poklicala po telefonu in pričevala, kako je nekoč, še v času socializma, peljala učence na ekskurzijo v Dražgoše, kjer je ob velikem partizanskem spomeniku učencem povedala uradno različico “dražgoške bitke”, nakar je k njej pristopil starejši možakar, očitno domačin, in pojasnil, da je to vse laž. In povedal svojo plat zgodbe.
Leta 1938 rojena Frančiška (Fanika) Vodopivec je doma iz Blance v Posavju. Po končanem učiteljišču v Celju se je poročila z Ivanom Vodopivcem, sinom žrtve revolucionarnega nasilja, in se zaposlila kot učiteljica v osnovni šoli. Kasneje je tudi diplomirala. V devetdesetih letih se je včlanila v SDS in kasneje postala predsednica mestnega odbora SDS v Celju ter podpredsednica Sveta SDS, vodila pa je tudi Krščanski forum SDS v Celju. Po moževi smrti je izdala knjigo z naslovom »Moja, moja za vedno«, v kateri je razkrila svojo in moževo življenjsko zgodbo.
V rokah držim knjigo, ki je izšla nedavno − Moja, moja za vedno. Pričevanje o družini, življenjskem sopotniku, hkrati pa tudi o krvavi polpretekli zgodovini. Kaj vas je navdihnilo, da ste svoje pričevanje spravili v knjižno obliko?
Za to sta me navdihnila dva že pokojna človeka, ki sem ju srečala pri sv. Jožefu v Celju. Najprej gospod dr. Jože Felc in pa izseljenski duhovnik dr. Janez Zdešar. Oba sta mi poklonila svoje knjige, sama pa sem precej časa razmišljala o tem, da bi napisala nekaj, ker sem bolj čustven tip človeka in ljubiteljica knjig in tudi moj oče je bil naročen na zbirke Mohorjeve družbe. In sem ugotovila, da bi bilo to življenje, ki sem ga doživela z možem, vredno popisati. V zakonu sva skupaj preživela 56 let. Najprej sem računala, da bi opisala samo njegovo zgodbo, vendar mi je zgodovinar dr. Milko Mikola dejal, da sta najini zgodbi tako zelo povezani, zato naj orišem skupno družinsko zgodbo, predvsem s poudarkom na moževem trpljenju. Posledice njegovega trpljenja sem čutila tudi sama, tudi moževa prezgodnja smrt je imela korenine v tem trpljenju.
V svojih zapiskih glede odnosa do partizanstva ne ovinkarite, pač pa zaradi lastnih tragičnih izkušenj poveste, zakaj odklanjate rdečo zvezdo.
Mož je kot žrtev vsega tega bil izrazito nerazpoložen, ko je zagledal rdečo zvezdo. Zelo ga je motilo, ko je hodil v osnovno šolo in je tam visela zastava z rdečo zvezdo. Imel je težave tudi z učitelji, ki so mu ob vsaki priložnosti dali vedeti, da je »sin izdajalca«. Samo zato, ker so ga partizani ubili. Po vseh podatkih, ki so mi jih dali zgodovinarji z lokalnega območja, on ni bil nikakršen izdajalec. Pač pa se je samo skril pred mobilizacijo, ker je imel mlado družino, žena je bila noseča. Partizani so namreč nasilno mobilizirali mnoge moške in fante, njihove domačije izropali. Mnogi so se zato skrivali ali pa so pobegnili iz partizanskih vrst. Knjigo sem sicer pisala eno leto po moževi smrti, tako da sem laže preživljala to obdobje.
Več preberite TUKAJ
