Piše: Sara Rančigaj
Tokratni gost v oddaji Intervju pri Jožetu Možini je bil Peter Jambrek, ki je eden najbolj vidnih obrazov slovenske osamosvojitve. Prepričan je, da slovenska tranzicija še vedno ni končana, a vidi, da smo v tem trenutku na prelomni točki. Prepričan pa je, da se v loncu osamosvojitve Slovenije kuha več različnih žab. “Nekatere bi rade nenehno skakale iz tega lonca, ne vem kam, nazaj v restavrirani komunizem, ali v nek socializem s človeškim obrazom pod partijsko kontrolo ali pa seveda nekatere žabe v tem loncu pa čisto veselo plavajo v tej toplo vroči vodi, ampak vendarle, ta primerjava ni čisto od muh,” je pojasnil. Jambrek tudi opaža povezavo s prejšnjim sistemom in levico danes. Kar je skupnega takratnim revolucionarjem in protestnikom danes, je želja po likvidaciji oseb. “Ta likvidacija s terorjem je bila revolucija in državljanska vojna z edinim ciljem doseči oblast partije in tu vidim, da pa je neka povezava s temi pravimi izvori tega negativnega vrednostnega središča Slovenije.”
Dr. Peter Jambrek je v intervjuju z Jožetom Možino pojasnil, kako vidi slovensko družbo in politiko danes. Jambrek je bil prvi predsednik ustavnega sodišča v samostojni Sloveniji, ideolog Demosa, soavtor slovenske ustave, eden od pobudnikov plebiscita. Diplomiral je na pravni fakulteti v Ljubljani, doktoriral pa je na sociološkem oddelku Univerze v Chicagu v Združenih državah Amerike. Svojo akademsko kariero je začel na pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je predaval od leta 1965 do leta 2000. Kot gostujoči profesor je predaval na univerzi v Pittsburghu, univerzi v Virginiji in univerzi v Zambiji. Jambrek je pri svojih sodelavcih pustil izredno dober vtis s svojimi velikokrat inventivnimi predlogi. Teh se je po besedah prijateljev zvrstilo veliko, mnogi so tudi zaživeli.
Prav tako je bil tudi član agencije Evropske unije za temeljne pravice in član Evropske komisije za demokracijo skozi pravo, tako imenovane Beneške komisije. Nenazadnje pa je bil tudi sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice. Kljub bleščeči karieri je ohranil smisel za humor, zasebno pa je tudi velik optimist. Je tudi avtor številnih knjig, monografij in člankov s področja človekovih pravic in evropskega prava, kot tudi s področja sociologije. Neizbrisan pečat pa je pustil pri osamosvojitvi Slovenije in pri razvoju njene ustavne demokracije.
Kot je pojasnil Možina je Jambrek leta 1990 z vodilnimi v Demosu in njihovimi poslanci sedel v znameniti dvorani v Poljčah, kjer so osamosvojitveni proces z odločitvijo za plebiscit so pognali v tek. Če bi se takrat odločili drugače, bi se po njegovih besedah osamosvojitev zavlekla za par let, lahko pa bi postala del vseh teh srbsko-hrvaških vojn, ki so se dogajale v začetku 90. let. “Morebiti, če Slovenija ne bi tako pogumno šla naprej sama, ne glede na Hrvate, ki so nam sledili za petami, vedno ponavljali in kopirali vse, kar smo v Sloveniji naredil od plebiscita do ustave, morebiti bi se potem znašli v istem kaosu in kolobociji, kakršna je doletela Hrvaško,” je pojasnil.
Jugoslavija bi v vsakem primeru zaradi zadolženosti razpadla
Lahko bi se zgodilo tudi to, da se Jugoslavija sploh ne bi razšla in bi ostala neke vrste Balkanska tvorba, obsojena sicer na propad, ki bi po njegovi oceni lahko samo še nekaj let životarila. Znotraj kroga na ustavnem sodišču je takrat prišlo do ocene, da je treba nekaj narediti in, da zmanjkuje časa. Takrat tudi praktično nikomur niso pripovedovali, tudi tedanji Demosovi vladi ne, kakšen je dejanski namen sestanka Demosovega poslanskega kluba v Poljčah. Takrat si niso delali nobenih utvar, da bi jim tedanji dejanski ostanki bivšega režima sledili pri tej ideji. Bili so tudi brez soglasja Milana Kučana.
Če situacijo v Sloveniji v zadnjih 30 letih pogleda za nazaj in primerja z loncem “kuhanja žabe”, ugotavlja, da se v tem loncu kuha več žab. “Nekatere bi rade nenehno skakale iz tega lonca, ne vem kam, nazaj v restavrirani komunizem, ali v nek socializem s človeškim obrazom pod partijsko kontrolo ali pa seveda nekatere žabe v tem loncu pa čisto veselo plavajo v tej toplo vroči vodi, ampak vendarle, ta primerjava ni čisto od muh,” je pojasnil. Slovenija se je v 30 letih močno spremenila in se zelo močno približujemo načinu življenja po podjetniški svobodi, po gospodarski iniciativi, po množici malih podjetnikov, ki na vse konce in kraje delujejo ter trgujejo z zahodnim svetom.
“Drugo vprašanje pa je, kaj se dogaja v drugih sistemih, sub-sistemih, recimo vaš RTV, ki pa zaostaja,” je pojasnil in jo primerjal s koščkom ledu, ki plava v tej topli vodi. Poudarja, da se je na RTV slovenska tranzicija zaustavila, oziroma je počasnejša, ker so se nekatere določene institucije s tistega časa uspele ohranjati. “Zelo težko se nek vladajoči razred odpove svojim privilegijem in statusom, ter pri tem naredi prav vse, da bi jih ohranil,” je še dodal.
V tem trenutku smo priča zlomu tranzicijskega sistema
Jambrek opaža, da smo v tem trenutku priča zlomu tranzicijskega sistema. “Natanko zato, ker je 30 let počasni nezavedni tok, znotraj katerega je Slovenija, Slovenijo toliko prekvasil, toliko že prekuhal, da se je znašla tam, kjer se je,” je ponazoril trenutno situacijo. Opaža, da je znotraj tega sistema še ostalo nekaj nostalgije po starih časih, po starih privilegijih, statusih in po starih koruptnih navezavah in po starih razredno privilegiranih položajih. “Tako, da tukaj je nek sub-sistem, ki je zelo razvejan, ki je vezan na etatizem, na državno lastništvo, na to, da si je možno prisvajati presežno vrednost delavcev v Sloveniji z davki in zajemanjem dohodka v proračun, s katerim razpolaga neka birokracija in državne inštitucije.”
Meni, da so želje po vrnitvi v prejšnji sistem slučajno sovpadale z imenovanjem nove vlade marca lanskega leta, a je bilo imenovanje Janeza Janše za predsednika vlade po vsej verjetnosti kaplja čez rob tistih slojev inštitucij, ki so življenjsko ogrožene z normalnim socialno tržnim gospodarstvom. Prepričan je, da na levici primanjkuje duhovitosti, temveč se vrača v svoj DNK, v komunistično miselnost, katerih končni cilj je po njegovem mnenju monopolna oblast. Prav v tem vidi tudi razloge za protestiranje in vseh tistih, ki pozivajo na likvidacijo tudi Janše in njegove družine in vseh tistih, ki so jim moteči. “Ta likvidacija s terorjem je bila revolucija in državljanska vojna z edinim ciljem doseči oblast partije in tu vidim, da pa je neka povezava s temi pravimi izvori tega negativnega vrednostnega središča Slovenije.”
Komunistični revolucionarji so bili zdresirani likvidatorji
Revolucionarje prejšnjih sistemov vidi kot intelektualce, ki so v Sovjetski zvezi trenirani kadri. “To so bili v bistvu izučeni, trenirani, zdresirani likvidatorji, teroristi, primerljivi z današnjimi islamskimi teroristi,” je pojasnil. Prepričan je, da so bili do konca indoktrinirani, plačani od Komiterne, ki so delali po navodilih iz Moskve, Stalina, katerega sistem je bil izurjen za ubijanje. Poudarja, da smo podobnemu sistemu priča še danes, ko se grozi politikom in njihovim družinam z nasiljem in likvidacijo.
“Pri naši tranzicijski levici je ogromno neoliberalnih in kapitalističnih elementov. To so v bistvu državno etatistični sloji, ki stojijo za to ideologijo, ki je daleč od leve in tudi na tako imenovani desnici je zelo veliko levega elementa, ponižanih in razžaljenih, depriminiranih, revnih slojev,” je še pojasnil. Meni, da se levica ne počuti močno, kar je možno opaziti iz histeričnih in živčnih reakcij v aktualnem političnem dogajanju od lanskega marca dalje, pri čemer z njimi ostaja še star sistem medijev in jim pomaga. Rešitev za medije, predvsem za RTV pa vidi v tem, da bi poročanje enakovredno opravljali obe strani, podobno kot v Nemčiji imenujejo ustavne sodnike. “Na tak način pride do nekega uravnoteženega ustavnega sodišča, zakaj ne bi tudi RTV na podoben način delovala?”
V Sloveniji bi morala nastati razvojna in inkluzivna koalicija
Kot soustanovitevlj Katedrale svobode poudarja, da so si ves čas želeli, da bi se vzpostavila koalicija, ki bi bila razvojna, inkluzivna, kjer bi se neko trdno soglasje o reformnem razvoju Slovenije vzpostavilo in tudi izvedlo. Nasprotno od Kučana je Jambrek pred leti v Dnevniku izrazil željo po sredinski koaliciji, ki bi se razvojno, programsko in orientirano vzpostavila, a je Kučanovo mnenje zmagalo na volitvah, oziroma kasneje pri sestavi koalicije Marjana Šarca.
