Rdeča nit lacanovskega seminarja o psihoanalizi in politiki v veliki meri izhaja tudi iz mojega vstopa v politiko in kandidature za predsednico Republike Slovenije, ki sem jo napovedala na Dan državnosti, 25. junija. V teh treh mesecih sem spoznala mnoge izmed vas, odpirali ste mi oči za vaše želje v zvezi s politiko v Sloveniji, pomagali ste mi razumeti srčnost pa tudi toksičnost tega političnega prostora. Hvala vsem tistim, ki ste me vzpodbujali, pa tudi tistim, ki ste me izpodbijali, saj ste mi s tem pokazali, od kod izhaja izvorna nemoč za resnične spremembe v slovenskem prostoru. Danes, 28. septembra, ko se izteka dan za uradno prijavo kandidature, sem sprejela sklep, da se bom namesto v predsedniško tekmo podala na pot političnega in psihoanalitičnega gibanja. Čas, ki zahteva mojo odgovornost na mestu predsednice Republike Slovenije še ni prišel. Ne živimo ne v času zmagoslavja neodvisnih in ne v času triumfa mladih žensk. Živimo v času zmagoslavja strankarskih moških, ki jim na volitvah želim vse dobro. Želim si, da bi bil bodoči predsednik ali pa predsednica nekdo, ki je moder, etičen, nekdo, na katerega bomo lahko v mednarodnem prostoru ponosni in ki bo znal ceniti vašo singularnost. V svojem utiranju poti k predsedniški kandidaturi se sama nisem nikoli poslužila nobenega protizakonitega sredstva. Ko se je zgodila protiustavna in protizakonita izraba državnih institucij v prid zbiranja podpisov ene od kandidatk, sem javno izpostavila pereč problem, ki parilizira celotno družbo – to je privatizacija javnih institucij in s tem povzročena neenakopravnost. Neenakopravnost je tisto, kar ljudem v Sloveniji najpogosteje daje občutek brezizhodnosti. Namesto, da bi se drugi kandidati temu uprli, so se temu pridružili in s tem to dejanje nevtralizirali oz. legitimirali. Sama ne.
Moč ni v tem, da se pridružimo povzročanju neenakopravnosti. Moč je v tem, da se ji upremo. To je tisto, kar je pravično in to je prvi pogoj preporoda. A to ne pomeni, da ne prihaja čas, ko bo mogoč tudi prelom v slovenski družbi, ko se bomo povezali tisti, ki si želimo, da slovenski prostor zadiha s polnimi pljuči. Tisti, ki si želimo izbojevati najpomembnejšo in najstarejšo bitko v zgodovini – bitko proti floskulam in mnenjem, a bitko za to, da se človek osvobodi zavajajočih podob, dominacije, numeričnosti in da se postavi v bitko za prelom.
V ta namen vzpostavljam gibanje, ki ga v skladu z željo po tem preporodu in razcvetu, imenujem pomladno. Ta pot Pomladnega gibanja se začenja danes. Je nova, je sveža in vesela bom, če se na njej srečamo. Moja posebna zahvala gre dr. Petru Jambreku, očetu slovenske ustave, dr. Tonetu Jerovšku, ustavnemu pravniku, osamosvojitelju dr. Dimitrju Ruplu, pisateljici Gabrijeli Babnik, podjetniku Pavlu Okornu, Nataši Elviri Jelenc iz Društva onkoloških bolnikov, astrofiziku in uredniku astronomske revije Spika, Bojanu Kambiču, olimpijskemu šampijonu Lovru Kosu, filmskemu pedagogu Boštjanu Jambreku, pesniku Miklavžu Komelju, članom Slovenskega društva za lacanovsko psihoanalizo, vsem vam, ki ste mi namenili vaš podpis podpore, vsem vam, ki ste mi pomagali pri zbiranju, vsem, ki ste mi napisali pisma, zato ker smo somišljeniki, in seveda hvala Milanu za to, o čemer se v politiki premalo govori – za ljubezen.
