Ob aktualno politično-zgodovinskih debatah smo se Za revijo Demokracija pogovarjali s strokovnjakom za prvo svetovno vojno, zgodovinarjem in muzejskim svetnikom v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani dr. Markom Štepcem. Je soavtor aktualne razstave 33 DNI, ki pripoveduje o koncu prve svetovne vojne in Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je nastala 29. oktobra 1918.
Gospod Štepec, pred dnevi ste doktorirali iz vpliva vojne na življenje civilnega prebivalstva v slovenskih deželah v času prve svetovne vojne. Za začetek pa bi vas kljub temu vprašal, ali bi se bilo mogoče prvi svetovni vojni izogniti. Ali so se vodilni evropski politiki tistega časa res obnašali kot nekakšni mesečniki, kot v svoji knjigi Mesečniki – Kako je Evropa leta 1914 zabredla v vojno, piše avstralski zgodovinar Christopher Clark?
Problem preteklosti in njenega preučevanja je, da zgodovinarji na podlagi različnih ohranjenih virov vedno raziskujemo, kaj se je zgodilo, in ne, kaj bi se lahko. Generacije vojakov in civilistov so boleče občutile dejstvo, da morebitne drugačne možnosti niso bile izrabljene. Domneve, kaj »bi lahko bilo«, pa ostajajo vedno odprte kot možnost v sedanjosti in prihodnosti, da v podobnih situacijah ravnamo drugače, da iščemo najrazličnejše alternative, ki bi bile manj boleče za posameznika in skupnost. In v tem smislu se zgodovina kot veda pravzaprav razume kot učiteljica mišljenja in življenja, je pa neizprosni pogoj, da jo seveda poznamo. Na žalost pa se pri tem pogosto zdi, da iz preteklosti prevečkrat ponavljamo prav napake. Kakorkoli, Christopherju Clarku ter njegovi odlično napisani in argumentirani knjigi lahko vsekakor verjamemo, pri tem podčrtujem, da »mesečnikov« na njihovi poti v vojno ni poganjala neka abstraktna »mesečina«, ampak sebični interesi, pohlep, želja po prevladi in drugi vzroki, ki so družbo s preloma stoletij in njene vrednote zakotalili v strelske jarke in izčrpavajoče pomanjkanje.
Slovenci smo v tistem času živeli razdeljeni na dežele znotraj avstro-ogrske monarhije. Kako so naši predniki doživljali izbruh prve svetovne vojne? Se jim je po umoru prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu 28. junija 1914 zdela vojna upravičena?
Umor prestolonaslednika in njegove soproge je ulice mest v avstro-ogrskem prostoru najprej ogrnil v črne zastave. Znotraj splošnega ogorčenja danes poznamo tudi drugačne glasove, ki so v prestolonaslednikovi smrti videli tudi zatrtje možnosti in idej o reformiranju dualistične monarhije. Tudi nekateri Slovenci so bili blizu prestolonaslednikovega t. i. belvederskega kroga. Potem so se začele mobilizacije in vojne napovedi, ki so sledile avstro-ogrski napovedi vojne Kraljevini Srbiji. Vojna kot nadaljevanje politike z drugimi sredstvi, predvsem v svoji lokalni različici, se je številnim v Avstro-Ogrski zdela upravičena, celo nujna, so se pa zelo redki zavedali, kako bo videti v svojem polno razvitem uničevalnem potencialu. Predvsem po mestih je ob mobilizacijah izbruhnil val navdušenja, vojnega hujskaštva in občutka lastne moči, ki so ga spodbujali propagandni aparati. Prikrita je seveda ostajala tesnoba slovesa, ki so jo občutili svojci, ko so se poslavljali od vpoklicanih vojakov. To vse skupaj z močno propagando je tista značilnost poletja 1914, ki jo danes beremo kot zaton klasične Evrope, zadnje dejanje »belle epoque« in vstop v »kratko dvajseto stoletje«.
Ja pa verjetno kmalu prišlo do vsestranskega soočenja s kruto realnostjo tako na fronti kot v zaledju, ki jo prinaša izbruh take totalne vojne, vojne, ki je bila drugačna od prejšnjih.
»Take vojne si nismo predstavljali,« je zapisal slovenski vojak Ivan Matičič in to je bila skupna izkušnja vojakov, ki so jih poslali na bojišče ne glede na njihovo narodnost ali starost. Razvoj sodobnega topništva in strojnic je prisilil vojake − kljub prvotni strateški zahtevi po stalnem napredovanju − da so se vkopavali v kilometrske linije strelskih jarkov in kavern. Vojna se je tako spremenila v pozicijsko vojno strelskih jarkov, v katere so vlaki dovažali celotne generacije, ki so tam neusmiljeno izgubljale svoja življenja. Kroženje med prvo bojno črto in zaledjem, sanitetno mrežo, zabavišči za vojake in razvejenimi preskrbovalnimi sistemi je postalo njena vsakdanja značilnost.
Po nedavni spominski slovesnosti na Bazovici pri Trstu so se razvnele ostre politične razprave o dogajanju ob koncu druge svetovne vojne na območju Trsta in okolice; o zločinih komunizma, nacizma in fašizma. In tudi polemike, čigav bi pravzaprav moral biti Trst, Istra in Dalmacija. Je mogoče reči, da je za marsikaj kriv t. i. londonski sporazum oziroma njegovi avtorji?
Prva svetovna vojna, ki naj bi bila »zadnja«, »ventil, skozi katerega bo iztekla vsa nakopičena umazanija sveta«, in naj bi na bojišču »razrešila vse probleme«, je pravzaprav udeležencem ob nerešenih problemih dodatno prinesla kup novih in le dve desetletji sta bili potrebni, da je izbruhnila nova vojna, ki je pomnožila število mrtvih vojakov in okrepila nasilje nad civilisti. Iz prve svetovne vojne so izšli posamezniki, ki so militantne obrazce življenja prenašali v družbo, povojne mirovne konference so v nasprotju s pričakovanji o »pravičnem miru«, ki bo upošteval obljubljene pravice narodov do samoodločbe glede novih meja, neustavljiva želja zmagovalcev po ponižanju centralnih sil − predvsem Nemčije, ker je njena zaveznica Avstro-Ogrska s koncem vojne razpadla, in posledično obremenitve njenega gospodarstva in vrsta omejitev so prinesle klic nove vojne, za katero ni bilo treba prav veliko, da se je udejanjila. Prva svetovna vojna je v marsičem bila prav na začetku teh zgodovinskih in družbenih procesov. Nezadovoljstvo, ki ga je med vojake in civiliste v zaledju s pomanjkanjem, militarizacijo in destabilizacijo temeljev evropskih družb prinesla vojna, je okrepilo iskanje različnih alternativ propadajočemu staremu svetu. Med njimi so bile demokratične alternative vse bolj šibke, naraščala so avtoritarna družbena gibanja in totalitarizmi, ki jih omenjate v vprašanju, ki so značilno zaostrili in zaznamovali Evropo in svet dvajsetih in tridesetih let. Pri tem so s svojo industrijsko uničevalnostjo kmalu povzročili množične žrtve v koncentracijskih taboriščih in gulagih.
Del tega tudi za Slovence posebej usodnega dogajanja ob koncu prve svetovne vojne je bilo tudi določanje meje novih držav po razpadu avstro-ogrske monarhije med prvo svetovno vojno in po njej. Londonski sporazum je bil tako le eden od zgodovinskih členov tega večplastnega dogajanja, ki se je posebej zaostril s fašističnim napadom na Kraljevino Jugoslavijo med drugo svetovno vojno in obdobjem po njej, ko so povojni obračuni zmagovalcev z nasprotniki in domnevnimi nasprotniki v ideološko zaostrenem kontekstu »hladne vojne« Evropo ohranjali v stanju »nevarne celine«.
Ob nastopih na omenjeni spominski slovesnosti sem med drugim pomislil, da bi vsaka družbena skupnost, ki želi odgovarjati na vprašanja sedanjosti, pravzaprav morala biti sposobna samokritičnega soočenja z lastnimi temnimi platmi, zločini in miti ter pogledati na svojo preteklost celovito.
So pa ob tem antantne sile obljubile Italiji za vstop v vojno na strani antantnih sil ozemlje, ki ni bilo njihovo …
Londonski sporazum je bil ključni dokument, s katerim so si antantne sile zagotovile italijansko sodelovanje na svoji strani in italijanski napad na Avstro-Ogrsko. Mlada italijanska država je z vključitvijo v prvo svetovno vojno skušala zaokrožiti svoj proces osvobajanja »neosvobojenih bratov« ki so večinsko živeli v obalnih mestih, in pri tem dobiti tudi »strateške«, »naravne meje« na razvodju Soče in Save. Pri tem so bili dogovori z antantnimi silami lažji, ne nazadnje tudi ob vsej njihovi bogati kolonialni tradiciji, ker so zelo poenostavljeno rečeno barantali s tujo zemljo. Večinsko slovensko in hrvaško prebivalstvo na teh ozemljih za jugozahodno avstro-ogrsko mejo ni nikogar zanimalo kot tudi ne nemška »manjšina« na Južnem Tirolskem.
Medtem pa je avstro-ogrska monarhija, ki je že zdavnaj doumela, kaj se dogaja, pognala svoj vojaškopropagandni stroj. Italijo, ki je bila pred tem uradno v zavezništvu s centralnimi silami, se pravi z Nemčijo in Avstro-Ogrsko, je začela prikazovati kot nezanesljivo in izdajalsko državo, od katere gre pričakovati katerokoli bedno dejanje …
Conrad von Hötzendorf je bil razrešen z mesta načelnika generalštaba, ker je že pred vojno načrtoval »pravočasni« poseg, »kazensko ekspedicijo« proti Kraljevini Italiji. Pozneje, ob začetku vojne, so bili v avstro-ogrski voditelji previdni, ker niso hoteli svoje takrat še nevtralne zaveznice s svojim ravnanjem prehitro pahniti v objem antante. Zato so začeli leta 1915 zelo previdno utrjevati obrambno linijo, začeli so jo graditi na črti, ki je bila bolj oddaljena od avstro-ogrske meje. To so pozneje v prvih ofenzivah plačali vojaki, ki so morali v začetku braniti zelo slabo utrjeno bojno črto. Takoj ko se je videlo, da je Italija kot zaveznica izgubljena, in posebej ob italijanskem napadu, pa je dobro organizirana in agresivna avstro-ogrska vojna propaganda »verolomno« Italijo postavila za cilj svojega delovanja. Posebej v zaledju soškega bojišča, kjer so civilisti postali del ožjega bojnega območja, je seveda brez težav prišla na prvo mesto med sovražniki. To je bil čas, ko je obramba abstraktne domovine, ki jo je poosebljal cesar in kralj in je bila marsikomu geografsko precej tuja, postala obramba lastnih domov. Del tega čustvovanja lahko najdemo tudi v dnevniških zapisih slovenskih vojakov.
Načelnik glavnega štaba italijanske vojske Luigi Cadorna je bil ob tem prepričan, da bo njegova vojska v teku enega meseca dosegla Trst, a se je pri tem pošteno uštel …
Res je. Mobilizacija italijanske vojske je bila počasna. Prav tako počasno je bilo nadaljevanje in začetek spopadov, ki ni izkoristilo prednosti številčno šibkejših branilcev, ki so s tem dobili dovolj časa za organizacijo trdne obrambe. Pri tem so bile največja avstro-ogrska prednost izkušnje bojev na vzhodnem in balkanskem bojišču, da so lahko zelo hitro vzpostavili zaledne sisteme in ustrezno obrambo.
Trst in Gorica sta bila ne le vojaška, ampak predvsem politična in propagandna cilja v italijanski nacionalistični, mitski »sveti vojni«, ki so ju potrebovali zaradi motivacije javnosti. V času vojne je uspela le zasedba Gorice, sicer pa je italijanska vojska po številnih smrtnih žrtvah in izgubah na obeh straneh (v razmerju 1:3 v škodo napadalcev) v 29 mesecih izgubila svojo bojno moč in predvsem motivacijo ter se zlomila ob preboju pri Kobaridu, ki je postal sinonim za nacionalno katastrofo »Caporetto«.
Nedvomno pa je vstop Italije v vojno močno vplival tako na vojaški položaj Avstro-Ogrske kot na življenje civilnega prebivalstva!?
Avstro-ogrska vojska je imela težave na obeh bojiščih, tako na balkanskem, kjer je bila napadalec skupaj z Nemčijo in Bolgarijo in kjer je povzročila tudi številne zločine nad civilnim prebivalstvom, kot na vzhodnem bojišču proti Rusiji. Za novo, tretje bojišče, kjer je bila bojna črta dolga približno 600 kilometrov, pa je komaj sestavljala zadostne enote in rezerve, zato je bila stroga defenzivna drža s stalnimi manjšimi protiofenzivami za vsako ped ozemlja tako na Krasu in Škabrijelu kot drugje ob reki Soči ter izkoriščanje naravnih ovir edina logična strategija. Zelo kmalu se je v nasprotju s pričakovanji tudi pokazalo, da je »domača fronta«, to pomeni boj za preskrbo s surovinami, premagovanje lakote in zaradi splošne mobilizacije zapolnjevanje pomanjkanja delovne sile, enako pomembna kot vojaška strategija in boj vojakov na bojni črti. Tako je civilno prebivalstvo doživelo delovno mobilizacijo in podreditev družbe vojaškim potrebam. Delovna mesta so prevzemale ženske in armada vojnih ujetnikov je bila uporabljena kot nadomestna delovna sila. Krušne karte, brezmesni in žitni dnevi, zlato za železo in podobna varčevalna gesla so postala vsakdanjik prebivalcev tudi v zaledju soškega bojišča. K »patriotskemu« zbiranju različnih surovin in gozdnih sadežev so pozivali tudi otroke.
Vojna je torej vplivala na vse pore družbe?
Vse to je spreminjalo vsakdanje življenje in vplivalo še daleč v povojni čas.
Kakšen pa je bil njen vpliv na gospodarstvo? Je bilo vse podrejeno vojni ekonomiji?
V celotni Avstro-Ogrski so nastajale različne centrale za preskrbo in vsa pomembna industrija, ki je proizvaja za vojsko pomembne izdelke in hrano, je prišla pod vojaški nadzor. Rudniki so skušali povečevati količino izkopa in zaposleni so doživljali velike pritiske. Posamezne države so se med vojno zelo zadolžile, Združene države Amerike so postale pomemben kreditodajalec za »srčno zvezo« antanto. Padla je vrednost denarja in zlate podlage finančnih rezerv so postale preteklost. V vsakdanjem življenju so ljudje skrivali drobiž in padec vrednosti denarja je marsikomu omogočil poplačilo predvojnih dolgov. Zaradi pomanjkanja so ljudje kupovanje z denarjem nadomeščali z blagovno menjavo.
Kako pa je bilo s slovenskimi enotami znotraj Avstro-Ogrske? Kje so se bojevale? Kakšen poveljevalni jezik so imele?
Zaradi teritorialnega nabora so enote odražale narodno strukturo nabornih območij. Slovenski vojaki so večinoma služili, razen Prekmurcev, na nabornih območjih tretjega korpusa v Gradcu in so bili avgusta 1914 poslani v Galicijo, le bataljon s celjskega nabornega območja in bataljon črnovojnikov iz Kranjske je bil poslan na balkansko bojišče. Pozneje, od srede leta 1915, so se bojevali tudi na soškem in tirolskem bojišču. Manj je znano, da so bili slovenski topničarji Avstro-Ogrske poslani na zahodno bojišče in kot podpora turški vojski na Bližnji vzhod. Številni Slovenci so bili tudi v C. in kr. vojni mornarici. Slovenska vojna izkušnja vključuje tudi vojake, ki so iz ruskega ujetništva odšli v boj na strani Kraljevine Srbije. Poveljevalni jezik v avstro-ogrski armadi je bila nemščina, saj je bila vojska poleg cesarja in kralja eden od stebrov večnarodne monarhije, je bila pa avstro-ogrska vojska pragmatična in je dovoljevala jezik, ki ga je govorila vsaj ena petina polka kot polkovni jezik ter ga tudi priporočala podčastnikom in častnikom z nižjimi čini. Če tu dodamo dejstvo, da so bili nekateri pehotni in domobranski polki po strukturi moštva prek 80 odstotkov slovenski, potem nekako dobimo sliko, kako je bilo na jezikovnem področju videti vojaško življenje in občutek pripadnosti.
Kaj je za Slovence pomenil »čudež pri Kobaridu« oktobra 1917?
Čudež pri Kobaridu je pomenil v avstro-ogrskem zaledju soškega bojišča veliko veselje, ker so bili znova osvobojeni kraji, kot je bila Gorica, in se je vojna umaknila daleč na italijansko ozemlje. Čeprav so bile vasi od bojev in ostankov granat povsem uničene, so se kljub prepovedi begunci lahko začeli vračati domov. Tudi zaledje nekdanje soške fronte se je sprostilo in po časopisih je zavladalo ozračje zmagoslavja, ki pa je hitro utonilo v problem vojnega vsakdanjika, na prvem s mestu z okrepljeno prehransko stisko. Mimogrede, novi cesar Karel je bil v času preboja italijanske bojne črte v Ljubljani. Ljudje so ga srečevali in pozdravljali na Rožniku in potem je odšel k počasi odhajajočemu štabu v Postojno.
Kako pa se je v času vojne spreminjal odnos Slovencev do habsburške vladarske družine?
Množice mrtvih na bojišču in dolgotrajno izčrpavanje je povzročilo, da je zvestoba tradicionalni monarhiji od konca leta 1917 dalje zelo hitro padala. Zunanji kazalnik tega je bilo veliko mirovno, politično in narodno deklaracijsko gibanje, za katerega so ženske v zaledju zbrale približno 200.000 podpisov. Zahteve po miru in spremembah, ki jih je v dunajskem parlamentu prebral dr. Anton Korošec, so najlepše nakazovale spremenjene razmere. V nadomestnih bataljonih pa so se zgodili trije upori vojakov s slovenskih nabornih območij, ki so nakazovali naraščajoče nezadovoljstvo med vojaki, in bili ostro sankcionirani. Zvestoba, ki jo je na primer omenjal spomenik vojakov 17. pehotnega polka na Monte Chiesi z verzi pesnika J. V. Koseskega: Hrast se omaje in hrib, zvestoba Slovencev ne gane, je bila ob razpadu monarhije hitro pozabljena.
S približevanjem konca vojne se je postavljalo vprašanje, kako naprej. Kako so različni sloji slovenskega prebivalstva doživljali razpad habsburške monarhije in nastanek Države Slovencev, Hrvatov in Srbov konec oktobra leta 1918?
Mi poznamo predvsem stališča pišočih izobražencev, mnogo manj doživljanje in želje širših slojev prebivalstva. Navdušenje ljudi na Kongresnem trgu v Ljubljani, kjer se je zbrala prek tridesettisočglava množica, ki je pozdravila predstavnike nove države, in potem množična praznovanja v drugih krajih na ozemlju današnje Slovenije so na prvem mestu veljala miru. V tistih dneh so obstajala tudi velika želja po spremembah in velika emancipacijska pričakovanja.
Ste soavtor razstave o koncu prve svetovne vojne in nastanku Države Slovencev, Hrvatov in Srbov pod naslovom 33 DNI, ki si jo je mogoče ogledati v Narodnem muzeju Slovenije – Metelkova. Ste dali razstavi naslov 33 DNI zato, ker je Država SHS uradno obstajala triintrideset dni?
Država Slovencev, Hrvatov in Srbov je bila ustanovljena 29. oktobra in je trajala do 1. decembra 1918, ko se je s Kraljevino Srbijo in že prej pridruženo Kraljevino Črno goro združila v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Država Slovencev, Hrvatov in Srbov je obsegala južnoslovanska območja razpadle Avstro-Ogrske, bila je republika, urejena po načelu konfederalnosti. Za slovenska območja je bila s strani Narodnega »vijeća« na predlog slovenskega Narodnega sveta imenovana Narodna vlada SHS v Ljubljani. Imela je vse pristojnosti na ozemlju, kjer so živeli Slovenci. Tej prvi Narodni vladi je predsedoval Josip vitez Pogačnik in 1. decembra, ob združitvi, je ponudila svoj odstop. Od tod naslov razstave, ki smo jo naredili skupaj s kolegi Narodnega muzeja Slovenije in je odprta v prostorih na Metelkovi. Seveda pa razstava časovno seže malce nazaj v preteklost, vse do dogajanj leta 1919, saj je Narodna vlada SHS, ki je od 1. decembra izgubljala svoje pristojnosti, v resnici bila ukinjena šele s kraljevim ukazom 20. januarja 1919. V praksi jo je šele februarja 1919 nadomestila povsem drugačna, nesamostojna Deželna vlada za Slovenijo, ki izgubi vsa svoja državna pooblastila.
Osrednjo vlogo v tistem času pa je nedvomno igrala prva slovenska narodna vlada pod vodstvom Josipa Pogačnika! Kljub relativno kratkemu času svojega delovanja je nedvomno naredila veliko na področju slovenske afirmacije …
Josip Pogačnik, na čelu prve vlade z dvanajstimi poverjeništvi, je na žalost še vedno premalo znan in cenjen. Njegova vlada je imela velike težave, ki jih pomeni umik tristo tisoč vojakov prek slovenskega ozemlja, mednarodna nepriznanost in problem meja. Na zahodu je italijanska vojaka že v začetku novembra prestopila staro avstro-ogrsko italijansko mejo in na severni meji se začno spopadi z Nemško Avstrijo. Kljub temu Pogačnikova vlada v času svojega kratkega obstoja izpelje številne ukrepe, med njimi slovenizacijo uprave in slovenskega šolstva. O njenem reformnem delu in pomenu za slovensko državnost še vedno pričajo prve slovenske znamke z motivom Verigarja.
Ta prelomni čas je zaznamoval tudi boj za slovenske narodnostne meje. Na razstavi in v katalogu, ki ste ga ob tej priložnosti izdali, je tako veliko fotografij in zemljevidov prav na to temo …
Kljub miru in željam, da bi prevladalo življenje nad smrtjo, kar se je odražalo v okrepljenem družabnem življenju ter božičnih in novoletnih praznovanjih in plesih, so vsakdanje življenje še vedno obvladovale vojaške teme. Tu mislim predvsem na boj za meje in vse tiste vojake prostovoljce in mobilizirance, ki so pod poverjenikom za obrambo dr. Lovrom Pogačnikom zaradi konfederalne organiziranosti predstavljali slovensko vojsko, oblečeno v avstro-ogrske uniforme in z oznakami, ki so kazale pripadnost njihovi narodni identiteti in novi državi.
Zanimiv je tudi prispevek o uniformah v tistem prelomnem času. Kakšne simbole in uniforme so nosili borci za severno mejo? Kako je bilo z oborožitvijo?
Na razstavi so predstavljeni redki ohranjeni in izjemno zanimivi muzejski predmeti, vezani na slovensko vojsko, borce za severno mejo in njihovo oborožitev. Tako uniforme kot oborožitev so izšle iz avstro-ogrske osnove, je pa v potrebi po označevanju in razlikovanju nastalo veliko posebnosti in različic, ki pričajo o tem, kako se je v težkih razmerah pomanjkanja med 29. oktobrom in 1. decembrom oblikovala vojska, ki je pozneje po združitvi v Kraljevino SHS izgubila svoje posebnosti in samostojnost. Ker je precej drobcev, posojenih iz zasebnih zbirk, je razstava lepa priložnost za vse, ki jih to področje zanima, da si ogledajo zbrane predmete skupaj z nekaterimi ključnimi dokumenti iz Arhiva Republike Slovenije.
Ob tem se govori predvsem o borcih za severno mejo, nekateri v današnjem času pravijo, predvsem v luči aktualnih prepirov z Italijani, da bi se morale takrat slovenske enote zoperstaviti tudi italijanskim enotam na zahodu slovenskega narodnostnega ozemlja, da ne bi posledično prišlo do t. i. rapallske meje. Obstaja tudi teorija, da če bi prva slovenska narodna vlada ob nastanku Države SHS angažirala Svetozarja Borojevića von Bojno, ki je bil takrat vrhovni poveljnik že razpadajoče avstro-ogrsko vojske v Sloveniji, da bi bila meja po prvi svetovni vojni bolj proti zahodu. Kako kot zgodovinar gledate na te ideje in teorije?
Na zahodni meji so 29 mesecev potekali trdi boji med letoma 1915 in 1917. Kljub avstro-ogrskemu preboju bojne črte je avstro-ogrska monarhija razpadla in njena vojska je izgubila vojno. Vsa ozemlja, ki so bila branjena v trdovratni obrambi na bojišču ob reki Soči, so bila izgubljena za diplomatsko mizo. V resnici si tega, da bi prostor med Dunajem in Trstom ločila državna meja in da bi številčno tako velik del Slovencev ostal odrezan od narodnega telesa, ni nihče pričakoval. Vera v pravični mir in v Wilsonove točke o narodni samoodločbi je bila močno razširjena tako med predstavniki oblasti kot med prebivalci in v resnici prav boleče naivna, kar se je kmalu pokazalo in so prebivalci boleče občutili.
Na severu je bilo drugače: tam so se začeli boji med nekdanjimi vojaki skupne avstro-ogrske armade in dvema novima državama. Na obeh straneh je narodna pripadnost postala odločujoča ločnica, kar v Avstro-Ogrski ni bilo vedno tako, in pri dokazovanju svojih zahtev sta obe strani v novih, zaostrenih povojnih razmerah nadaljevali tradicijo narodnih bojev iz druge polovice 19. stoletja.
In še za konec. Že vrsto let se ukvarjate tudi s spomeniki, posvečenimi prvi svetovni vojni. Imate precej obsežno zbirko lastnih fotografij spomenikov, ki so nastali tako v času prve svetovne vojne kot v obdobju med obema vojnama. V Sloveniji žal še danes, se pravi več kot sedemdeset let po koncu druge svetovne vojne, ni ustrezno pietetno poskrbljeno za vse padle in umorjene v tistem času. Domnevam, da je v primeru prve svetovne vojne drugače, pa čeprav je bila prva svetovna vojna kot zgodovinska tema v prejšnjem režimu nekako zapostavljena …
Posebnost slovenskega spomina na prvo svetovno vojno in vojaške ter civilne žrtve je ta, da je bil spomin na vojno odrinjen v polje družinskega. V obdobju med obema vojnama so bili postavljeni številni spomeniki pod okriljem lokalnih skupnosti, cerkve in veteranske organizacije. Pozneje jo je povsem prekril mit druge svetovne vojne in revolucije, izkušnje slovenskih vojakov, ki so se bojevali v avstro-ogrskih uniformah, pa so v tem obzorju postale vse bolj tuje, odrinjene na obrobje in bile občasno osvetljene z osamljeno knjigo ali razpravo večinoma ob kakšni obletnici.
Veliko svojega prostega časa sem nekoč porabil najprej za obiskovanje dediščine prve vojne na območju Posočja, pozneje pa sem začel sistematično fotografirati vse spomenike in plošče v nekdanjem zaledju. Vsa ta dediščina je eden največjih muzejev na prostem s pravim bogastvom vedenja o vojakih, ki so umrli na bojnem polju, ljudeh, ki so se jih s spomeniki in ploščami spominjali. Raziskovalci prve svetovne vojne in njene dediščine smo lahko sto let po koncu vojne veseli nad doseženim delom, saj lahko dnevno sledimo spremenjenemu odnosu do njene dediščine, ki na srečo služi predvsem razumevanju vojne in preštevilni grobovi nekoč sovražnih strani nas združujejo v skupnem spominu – tudi na območju Posočja, kjer lahko obiščemo številne Poti miru. Zdi se, da se tudi pri spominu na drugo svetovno vojno stvari vsaj počasi spreminjajo, da se tudi zamolčani grobovi počasi trgajo zapovedani pozabi in da bodo vsi mrtvi nekoč pokopani v skladu s civilizacijskimi in pietetnimi standardi. Številna razmišljanja seveda še vedno presenetijo s svojo silovitostjo in ozkostjo ter pričajo tudi o drugačnih razmišljanjih in napetostih. A kakorkoli že, mrtvim s tem ne moremo nič več dati niti odvzeti, gre za družbo in naš odnos do soljudi, človeškega življenja in minljivosti.
Biografija
Marko Štepec je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani na Oddelku za zgodovino doktoriral z disertacijo z naslovom Vpliv vojne na življenje civilnega prebivalstva v slovenskih deželah 1914−1918. Zaposlen je v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, kjer je odgovoren za zbirke in kustodiat za obdobje prve svetovne vojne. O njej je imel številna predavanja in objavil je več strokovnih, znanstvenih prispevkov in razstavnih katalogov. Med razstavami velja omeniti avtorstvo, soavtorstvo in vodenje razstavnih projektov: Rojstvo Slovenije, Kolo nasilja, Tam za hribi je tako kot tukaj, Podobe družabnosti, Slovenci in prva svetovna vojna, Ko se je prelamljal svet 1914–1918, Slovenci med prvo svetovno vojno 1914−1918 in razstavo Take vojne si nismo predstavljali, ki je bila odprta ob stoti obletnici začetka prve svetovne vojne Za soavtorstvo razstave Družabno življenje je bil leta 2006 nagrajen z Valvasorjevim priznanjem. Kot scenarist, narator in strokovni svetovalec je sodeloval pri več dokumentarnih filmih o prvi svetovni vojni, med katerimi velja posebej omeniti petdelno dokumentarno serijo v režiji Valentina Pečenka Slovenci in prva svetovna 1914 −1918, o življenju Slovencev in slovenski vojni izkušnji. Redno objavlja v strokovnih in znanstvenih revijah in publikacijah ter ima obširno bibliografijo objavljenih del, predvsem iz obdobja prve svetovne vojne. V muzeju, kjer je zaposlen, že nekaj let vodi sredine večere predavanj o prvi svetovni vojni, na katerih poznavalci in raziskovalci vojne predstavljajo javnosti svoje raziskovalno delo in spoznanja. V Narodnem muzeju Slovenije – Metelkova je še vedno odprta razstava o koncu prve svetovne vojne in nastanku Države Slovencev, Hrvatov in Srbov pod naslovom 33 DNI, ki so jo v soavtorstvu pripravili zgodovinarji Jože Podpečnik, Marko Ličina in Marko Štepec. Ob razstavi je izšel tudi katalog z naslovom 33 DNI.
Metod Berlec
