Anže Logar, predsednik preiskovalne komisije DZ o ugotavljanju zlorab v slovenskem bančnem sistemu, je na današnjem zasedanju državnega zbora dejal, da slovenskim (neto) davkoplačevalcem ne bi bilo potrebno za sanacijo NLB dati poldrugo milijardo evrov, če bi tedanja vlada, ki so jo vodili Socialni demokrati (SD), upoštevala zahteve Banke Slovenije (BS) in največjo slovensko banko v državni lasti pravočasno dokapitalizirala.
Čeprav smo o tem že pisali, ni odveč, da še enkrat spomnimo, kaj se je z bankami na prelomu desetletja v resnici dogajalo. Poglejmo številke.
Banke prekapitalizirane?
Najprej o pokrivanju bančne luknje. Stresni testi so leta 2013 v osmih bankah v Sloveniji pokazali kapitalski primanjkljaj v višini 4,8 milijarde evrov. Kot je znano, je bilo za Factor banko in Probanko odločeno, da gresta v nadzorovano likvidacijo (vložek 450 milijonov evrov), tri največje banke (NLB, NKBM, Abanka) pa so bile decembra tega leta dokapitalizirane (v denarju in obveznicah) za 2,8 milijarde evrov. Druge banke so imele šest mesecev časa, da se s sredstvi zasebnih vlagateljev kapitalsko okrepijo. Vse skupaj so torej davkoplačevalci takrat vložili v sanacijo bank okoli 3,6 milijarde evrov.
Od takrat se pojavljajo razne študije, ki dokazujejo, da so bile banke prekapitalizirane. Večina »poznavalcev« se sklicuje na študijo Veljka Boleta iz razvpitega EIPF, ki naj bi izračunal, da je bila bančna luknja precenjena za najmanj poldrugo milijardo evrov. To je seveda pomembno za imetnike delnic in obveznic pri odškodninskih tožbah. Ti trdijo, da izbris podrejenega dolga (0,6 milijarde evrov) za sanacijo bank ni bil potreben in da je šlo za nacionalizacijo, medtem ko Banka Slovenije vztraja, da je bil izbris podrejencev NLB, NKBM, Abanke, Probanke, Factor banke in Banke Celje v skladu z zakonom in nujen, saj je bančni sektor izkazoval negativni kapital.
V teh polemikah se ni nihče vprašal, ali je bilo mogoče banke dokapitalizirati za davkoplačevalce na manj boleč način. Odgovor je samo eden: Da. A do tega ni prišlo, ker lastniki bank niso upoštevali zahtev centralne banke. Če smo bolj konkretni. Navodil niso upoštevale vlade (predvsem vlada Boruta Pohorja), kar je pripeljalo do kreditnega krča, omajanega zaupanja domačih in tujih vlagateljev v slovenski bančni sistem, posledično do znižanja bonitetne ocene državnega tveganja, s tem pa do hitrega zadolževanja države.
Kako sta Križanič in Pahor ignorirala zahteve Banke Slovenije
Ko je leta 2008 izbruhnila globalna finančna kriza, je takratna prva Janševa vlada ravnala modro in, ne da bi to zahtevala BS, tri banke, ki so v neposredni ali posredni večinski lasti države, dokapitalizirala s skoraj pol milijarde evrov. Naslednje leto je Pahorjeva vlada vložila še 26 milijonov evrov, nato pa je sledil »bojkot«. »Banke štirikrat po letu 2009 niso sledile zahtevi nadzora za povišanje kapitala,« pravijo v centralni banki. Najhuje je bilo v ključnih letih – 2010 in 2011.
Leta 2010 je centralna banka trem največjim bankam v državni lasti poslala zahtevo, naj se dokapitalizirajo v višini 0,4 milijarde evrov. Premier Borut Pahor in finančni minister Franci Križanič sta to »preslišala«. Naslednje leto je BS zahtevala dokapitalizacijo v višini 844 milijonov evrov, a je država vložila samo 354 milijonov evrov. V dveh letih torej v tri največje banke ni bilo vloženih potrebnih 0,9 milijarde evrov. Naslednje leto, v času druge Janševe vlade, je bilo malo boljše. Premier in takratni finančni minister Janez Šušteršič sta ubogala BS – država je vložila 506 milijonov evrov (zahteva BS je sicer bila 555 milijonov evrov). A bilo je že prepozno. Naslednje leto so bile tri največje državne banke dokapitalizirane z 2,8 milijarde evrov, leta 2014 je bilo vloženih še 433 milijonov evrov.
Tujci so ubogali BS
Tuji lastniki bank v Sloveniji so ravnali povsem drugače. Ker se ne gredo udbomafijskega kapitalizma, so odločne centralne banke brezpogojno izpolnili. Leta 2011 jim je centralna banka naložila 31 milijonov dokapitalizacije, kar so izpolnili. Naslednje leto ni bilo zahtev, v letih 2013 in 2014 jim je bila naložena dokapitalizacija v višini 134 milijonov evrov. A so zasebni lastniki vložili še več, kot je bilo potrebno – skoraj 0,2 milijardi evrov. Skratka, lastniki tujih bank so vedno izpolnili zahteve nadzornika (BS), medtem ko za državne banke v letih med 2010 in 2013 ni pomagalo niti osem pisem ali sestankov s predsedniki vlad in vsaj 14 z ministrstvom za finance na temo dokapitalizacij.
Krivec za »nagrado« postal predsednik
Za zagotovitev zadostnega kapitala bank so torej odgovorni izključno lastniki. »Kapital, s katerim banka razpolaga, je glavni instrument, ki amortizira šok, ki ga povzroči kriza v poslovanju bank. Ustrezna višina kapitala banki omogoča, da se izgube absorbirajo in ne okrnijo poslovanja banke do takšne mere, da bi bilo lahko ogroženo varno in stabilno poslovanje banke,« razlagajo v BS. In država se je (znova) izkazala kot slab lastnik. Odgovorni lastniki namreč zahteve regulatorja izpolnjujejo. Upoštevanje teh zahtev (po ustreznem povečanju kapitala) je ključno; ob pravočasnem ukrepanju so negativne posledice na delovanje celotnega gospodarstva bistveno nižje, saj se prepreči, da ne pride do negativne spirale med seboj povezanih učinkov. Žal je bilo tako igračkanje političnih elit z bankami za davkoplačevalce zelo boleče. Da niti ne omenjamo, da bi morale biti vse te banke že zdavnaj sprivatizirane.
