Piše: Blagovest.si
Da nekateri verniki in celo duhovniki zadnje čase bíjejo plat zvona, ker so si v murskosoboški škofiji drznili prekiniti starodavno tradicijo in ukiniti botre pri birmi, je razumljivo. Ko se takšnega ukrepa loti samo ena od šestih škofij (in to ozemeljsko najmanjša), se marsikdo vpraša, kaj se vendar gredo ti Pomurci. Bolje rečeno: škofijski ordinariat v Murski Soboti.
Celo profesor cerkvenega prava (in župnik v župniji sv. Jožefa v Mariboru, kjer so do nedavnega delovali bratje kapucini) dr. Stanislav Slatinek je izrazil precej močan pomislek proti omenjenemu ukrepu. Češ, da so tisti, ki so si izmislili odpravo botrov pri birmi, določbe iz Zakonika cerkvenega prava vzeli preveč ozko. Takole pravi: »Ko prebiramo argumente, ki opravičujejo odpravo birmanskih botrov, nas preseneča sklicevanje na Zakonik cerkvenega prava, kakor, da cerkveno pravo narekuje odpravo birmanske botrov, če ti ne živijo primerno veri. Seveda se s tako – pozitivistično – razlago cerkvenega prava ni mogoče strinjati, ker ni v skladu z najvišjim zakonom Cerkve, ki je »blagor duš« (salus animarum). Norme glede birmanskih botrov najdemo v kan. 892 in 893. V Zakoniku cerkvenega prava beremo, da naj ima birmanec botra »če je mogoče« (kan. 892). Boter pa naj bi izpolnjeval pogoje, ki so našteti v kan. 874. Zagovorniki odprave botrov se sklicujejo na zahteve, ki so naštete v toč. 3, da mora biti boter »katoličan, da je že bil pri birmi in pri obhajilu in da živi primerno veri in nalogi, ki jo bo prejel«. Najbolj vneti zagovorniki odprave botrov trdijo, da tisti, ki niso cerkveno poročeni, ne živijo primerno veri in nalogi botra in da zato ne morejo biti botri. Gre za zelo »formalno« razlago cerkvenega prava, za razlago, ki jo najdemo celo v nekaterih učbenikih. Kljub temu je treba črki dati Duha, da postane živa in učinkovita, »zakaj črka mori, Duh pa oživlja« (2 Kor 3,6). Treba je prisluhniti času v katerem živimo. Bila so obdobja, ko so bili razvezani in civilno poročeni redek pojav. Prepoved izbire botra, ki ni bil cerkveno poročen, je bila v preteklosti morda še razumljiva. Danes pa je to zelo razširjen pojav, do katerega je treba imeti drugačen, bolj misijonarski pristop.« (članek lahko v celoti preberete TUKAJ).
Že lani je nekaj slabe volje vzbudila odločitev, da v celjski škofiji lahko birmuje povsem navaden duhovnik. In ne škof. No ja, nič novega, če so v preteklosti birmovali tudi kanoniki mariborskega stolnega kapitlja. Ki pač niso škofje (z izjemo pokojnega škofa Jožefa Smeja, ki je bil tudi dolgoletni prošt stolnega kapitlja).
Na tem mestu seveda ne bomo razpravljali, ali ima profesor prav ali ne. Je pa nekaj res: odzivi iz drugih škofij kažejo na to, da po eni strani sicer razumejo dokaj drastičen ukrep v murskosoboški škofiji (ki ga bodo eksperimentalno začeli izvajati v župniji Beltinci, op. ur.), vendar so dali vedeti, da sami ne nameravajo podobno ukrepati. Res je sicer, da ima vsak škof ordinarij sam pravico urejati stvari, a tu se zdi, da je murskosoboški škof, ki je, mimogrede, tudi podpredsednik Slovenske škofovske konference, ostale škofe »prehitel po desni«. Morda je razlog tudi o tem, ker se o birmi nikoli niso hoteli pogovarjati in so zagovarjali stališče, naj bo birmanska pastorala še naprej »business as usual«? Vsekakor bi se morali o tem tudi v okviru sinodalnega procesa temeljito pogovoriti, ne samo zaradi ljudi, ki jih bolj kot nadaljnja zvestoba birmanca Bogu skrbi odpravljanje starih navad, ampak zaradi dejstva, da je način (!) podeljevanja zakramenta (ne zakrament sam!) nekako v neskladju z aktualnimi družbenimi, kulturnimi in verskimi razmerami. Povedano drugače: čeprav nas Jezus vabi k spreobrnjenju (gr. metanoia – sprememba miselnosti, prim. Mr 1,15; Jn 3,3; Mt 9,17), si morda še vedno domišljamo, da miselnosti ni treba spreminjati, pač pa uvajamo nekaj kozmetičnih popravkov, da bo zadeva lepša. In še naprej ostajamo pri starih miselnih shemah. Ker je tako najlažje in najbolj udobno.
Težava pa je, da nas je družbena realnost že prehitela. Pred kakšnima dvema desetletjema smo se pogovarjali zgolj o oddaljenih katoličanih. Tistih, ki imajo »vse zakramente« (hm?), a k maši ne hodijo in živijo, kot da Boga ni. Vmes so se generacije zamenjale in sedaj imamo že cel kup katoličanov, ki živijo »na koruzi« (niso poročeni niti civilno) in tudi svojih otrok niso dali krstiti. V tem času smo tako zamudili priložnost, da bi se pogovorili, kako v praksi obnavljati krstne milosti ob zavedanju, da smo v veliki večini krst prejeli v prvih mesecih življenja, privolitev vanj so namesto nas izrekli naši starši, medtem ko sami nismo nikoli izrekli nekakšne »svete zaveze«, da želimo sprejeti Jezusa v svoje življenje. Morda smo na kratek, formalistični način kdaj izrekli krstne obljube, nikoli pa se nismo zares poglobili v to, kaj so krstne milosti, kaj pomeni krst in kako ga živeti v vsakdanjem življenju, kako prebujati v ljudeh te milosti, saj se v stiski pogosto zatekajo k gurujem iz drugih duhovnih izročil. In s tem še poslabšajo svoj položaj, ker so prepričani, da oni rešujejo konkretne človekove težave, medtem ko nas Cerkev usmerja le k »onemu svetu« in k temu, da moramo na tem svetu čim več trpeti – sicer ne bomo zveličani… (auč, to je pa huda herezija!).
»Pravi katoličan, pravi kristjan je tisti, ki sprejme vase Jezusa, ki spremeni tvoje srce. Danes vam vsem zastavljam naslednje vprašanje: kaj mi pomeni Jezus? Ali sem mu dopustil, da je vstopil v srce ali pa ga imam samo pri roki, vendar mu ne dovolim, da bi veliko vstopil v mojo notranjost? Ali sem dopustil, da me On spremeni? Ali pa je Jezus le ideja, teologija, ki gre naprej? In to je gorečnost, ko človek najde Jezusa, čuti ogenj in, kakor Pavel, mora oznanjati Jezusa, mora govoriti o Jezusu, mora pomagati ljudem, mora delati dobre stvari. Ko človek najde idejo o Jezusu, ostane ideolog krščanstva in to ne opravičuje, opravičuje nas samo Jezus. Če si ga srečal in mu odprl vrata svojega srca: ideja o Jezusu te ne opravičuje.« (splošna avdienca v sredo, 29. marca 2023, več TUKAJ)
Eno od področij, ki jih bomo morali uskladiti s papeževimi besedami, je tudi birmanska pastorala. Poglejmo, kaj pravi naš bralec: »Ko se nekoliko spominjam svojega časa birme, bilo je enkrat po osamosvojitvi Slovenija, se pravzaprav niti nisem zavedal, kaj prejemam, veliko je bilo nekega piflanja na pamet, dejansko smo se po birmanskih skupinah osredinili samo na birmanski izpit (!), nekega resnega duhovnega izkustva pa – vsaj po mojem skromnem mnenju – nihče ni doživel. Mogoče delam komu krivico, ampak vsaj sam sem bil tudi na tem, da cerkvi (in Cerkvi) pomaham v slovo, češ če mi kmalu ne bo treba več hoditi v šolo, mi tudi k maši ne bo treba…« Torej, birmanci se tu srečujejo s krščanstvom kot idejo ter folkloro. In čim prej čakajo, da bo tega cirkusa konec. Ne doživljajo lepote vere. Morda tudi zato, ker se neredko srečujejo s t. i. cerkveno kulturo, ki je, če se oddalji od evangelija, lahko tudi zelo toksična. Ob tem velja spomniti, da se celo nekateri dandanašnji pridigarji niso znebili starih janzenističnih in manihejskih pogledov na človeka, vključno z grožnjami s poslednjo sodbo. Predstavljajte si, da mora nek 14-letnik, ki išče sprejetost in smisel življenja, to poslušati…
Več preberite TUKAJ
