Kristjani so vrhunec letošnjega praznovanja velike noči obeležili z vstajenjskimi mašami. Ljubljanski in mariborski nadškof Stanislav Zore in Alojzij Cvikl sta jo darovala vsak v svoji nadškofiji, ob tem pa izpostavila pomen dejanske osebne vere v to, da je Kristus vstal. “Brez tega so stvari lepe, zelo lepe, a prazne,” je dejal Zore.
Ljubljanski nadškof metropolit Zore je v pridigi v ljubljanski stolnici izpostavil, da je to, da kristjani resnično verujejo, da je Jezus po smrti na križu vstal od mrtvih, temelj njihove vere in krščanskega življenja. “Velika noč je seveda najprej praznik Jezusovega vstajenja od mrtvih, istočasno pa mora biti tudi praznik naše vere v vstajenje, praznik moje vere v vstajenje,” je dejal.
Kristjan mora po nadškofovih besedah verovati tudi v to, da je Jezusovo vstajenje prineslo njegovo osebno vstajenje, čeprav se zaveda, da je to včasih težko. “Tudi mi se namreč večkrat znajdemo v koži učencev, ki so prej pomislili na tatove, ki so ukradli Jezusovo telo, kot pa se spomnili na njegove besede, da bo tretji dan vstal od mrtvih. Zato ga moramo v praznovanju njegovega vstajenja prositi za vero, za vero v njegovo in naše vstajenje,” je dejal. Brez vere v vstajenje Jezusa in posledično osebno vstajenje so namreč po Zoretovih besedah “stvari lepe, zelo lepe, a prazne”.
Poudaril je potrebo po osebnem srečanju z Jezusom med velikonočnimi prazniki. “Tudi praznik velike noči namreč lahko postane prazen in nima življenja v sebi, če ne živi iz našega osebnega srečanja z Jezusom v spovedi, v sodelovanju pri maši, v premišljevanju njegove besede, v njegovem vsakdanjem prihajanju v moje življenje,” je še dejal, vsem pa voščil veselo veliko noč.
Tudi mariborski nadškof metropolit Cvikl je v pridigi izpostavil pomen osebne vere v Jezusovo vstajenje. “Človeško gledano gre za nerazložljiv dogodek. V veri lahko spoznamo božji poseg in tudi mi sprejmemo to luč, ki ne razsvetli samo Jezusovega vstajenja, ampak da je polni smisel tudi življenju vsakega od nas,” je dejal.
Z vstajenjem je Jezus po njegovih besedah pokazal svojo moč, ki pa se ni odrazila z maščevanjem tistim, ki so ga pribili na križ, ampak v usmiljenju in odpuščanju.
Pozval je k življenju po Bogu in ob tem ponazoril, kaj natančneje to pomeni: “Živeti z njim pomeni čisto konkretno držo življenja: pomeni živeti in deliti dobroto, biti človek z duhom služenja, v odprtosti do stisk in težav ljudi okoli mene, ne vračati nasilja z nasiljem, ampak znati odpuščati in deliti spravo,” je še dejal.
