Piše: Metod Brlec
V začetku februarja je predsednik Sveta Demosa Jože Pučnik znova opozoril, da je slovenski cilj, kako na čim bolj miren in demokratičen način zapustiti Jugoslavijo, na drugi strani pa je leva opozicija s t. i. Deklaracijo za mir nastavila Demosovi vladi mino.
Na prvi februarski dan leta 1991 je Delova anketa pokazala, da se velik del anketiranih strinja, da bi morala Slovenija pospešiti odcepitev Slovenije od Jugoslavije.
Pučnik za miren odhod iz Jugoslavije
Kot je na spletni strani gov.si zapisal Alež Žužek v prispevku »Jože Pučnik nalil čistega vina«, je 2. februarja Pučnik na Bled na povabilo koordinacijskega odbora radovljiškega Demosa govoril o Sloveniji po plebiscitu. Pučnik se je med drugim dotaknil takratnega težkega gospodarskega položaja v Sloveniji in opozoril, da se pri tem rado pozablja, da je to dediščina komunistično-socialistične ekonomije. A večina pogovora je bila namenjena odnosom v Jugoslaviji. Pučnik je bil pri tem popolnoma jasen: »Naš program ni več iskati pot, kako bi v Jugoslaviji ostali skupaj. V ospredju je samo še zahteva, da se pogovorimo, kako bi na miren, čim bolj demokratičen način in ob čim manjši gospodarski škodi lahko odšli vsak na svojo pot. To pa ne izključuje posebnega odnosa do Hrvaške.« Pučnik je po poročanju časnika Delo tudi dejal, da je bilo pred dnevi na koordinaciji sklenjeno, da bo predsednik slovenskega predsedstva Milan Kučan v Beogradu postavil drugačno stališče, kot ga je Slovenija postavljala doslej. Kot je dejal, smo v Sloveniji ugotavljali, da dotedanje slovensko prizadevanje za konfederacijo v okviru takratne federacije ni obrodilo sadov in da smo se bili v jugoslovanskem okviru pripravljeni pogovarjati samo še o ločevanju in razreševanju vezi te federacije. »To stališče pomeni, da ne verjamemo v vsejugoslovansko reševanje in ponovno zahtevo, da se v Jugoslaviji vzpostavi pogajalski okvir, v katerem bi delegacije posameznih republik skušale najti pot, kako oditi narazen. Vse pa kaže, da na to nimamo časa čakati pet mesecev, kot nas obvezuje zakon, ki je bil sprejet na plebiscitu. Stvari se dogajajo tako hitro, da vse kaže, da bo do odločitve o slovenski samostojnosti prišlo že prej.«
Drnovšek in Tuđman v Davosu o Jugoslaviji
Medtem ko je Pučnik na Bledu v svojem značilnem odkritem pristopu nalil čistega vina, je po Žužku slovenski član jugoslovanskega zveznega predsedstva Janez Drnovšek na debatnem večeru na Svetovnem gospodarskem forumu v Davosu v Švici med drugim dejal: »Vse opcije so mogoče, tudi mirna dezintegracija države, če se lahko o njej dogovorimo, ali pa koncept ohlapne konfederacije, ki sta ga Slovenija in Hrvaška že predlagali.«
Drnovšek je po pisanju Dela zbranim povabljencem in novinarjem, ki jih je seveda zelo zanimalo, kako se bo razpletla jugoslovanska kriza, tudi pojasnil, da sam ne izključuje nesomerne povezave oziroma asimetrične asociacije, v kateri bi imeli Slovenija in Hrvaška bolj ali manj neodvisen status in samo rahlo vez s preostalim delom države.
V Davosu pa se je mudil tudi hrvaški predsednik Franjo Tuđman, ki je moral odgovarjati na vprašanja glede telegrama, ki mu ga je prav na svečnico poslal predsednik jugoslovanskega zveznega predsedstva, Srb Borisav Jović. Jović je v telegramu, ki je seveda vzbudil tudi pozornost tujine, hrvaškemu predsedniku med drugim zagrozil, da bo JLA šla do konca pri razoroževanju rezervnih enot hrvaške policije in pri pregonu hrvaškega obrambnega ministra Martina Špeglja, ki je bil trn vpeti beograjskim generalom in zvezni kontraobveščevalni službi, ki je precej manipulativno razkrila njegovo delovanje proti zvezni armadi. Tuđman je tujim novinarjem zagotovil, da je Špegelj še vedno na Hrvaškem in da ga ne bodo izročili JLA.
Med Srbi, ki jih je naščuval srbski predsednik Slobodan Milošević, pa je vse bolj vrelo. V Beogradu se je tako 2. februarja v eni od tamkajšnjih dvoran zbralo 5.000 protestnikov, ki so zahtevali, da vsi Srbi živijo v eni državi. Se pravi, da so bili direktno proti t. i. avnojski Jugoslaviji in jugoslovanski ustavi iz leta 1974, ki je delila SFRJ na šest republik in dve avtonomni pokrajini.
Izdajalska levičarska Deklaracija za mir
Liberalnodemokratska stranka in Stranka demokratične prenove, pravni naslednici ZSMS in ZKS, sta v sodelovanju z nekaterimi civilnodružbenimi skupinami 6. februarja 1991 predstavili javnosti t. i. Deklaracijo za mir.
V njenem uvodu so avtorji deklaracije zapisali: »Oboroževanje ne prinaša varnosti. Najnovejši primeri v svetu in v Jugoslaviji to samo potrjujejo. Vlaganje v vojaški kompleks je slepa ulica, ki zmanjšuje možnosti za politiko nenasilnega reševanja političnih sporov, znotraj posameznih držav pa pomeni stalno grožnjo demokratični ureditvi. Oboroževanje je jama brez dna, ki zlasti v manj razvitih državah oziroma v državah v razvojni krizi pomeni neznosno obremenitev za gospodarstvo.« V nadaljevanju so med drugim zapisali, da bi ustanovitev lastne vojske »dramatično ogrozila že tako skromno akumulacijo slovenskega gospodarstva in prebivalstva«.
Kot je v Slovenski kroniki XX. stoletja 1945−1995 zapisal Janez Janša (obrambni minister v času osamosvajanja), je deklaracija v celoti »izzvenela kot jasen odpor proti oblikovanju slovenske vojske«. Po njegovem je bila deklaracija tempirana na čas vročih parlamentarnih razprav o obrambnih zakonih in proračunu. Podpisali so jo številni predstavniki slovenske leve politične scene ter pomembni politični in državni funkcionarji − od Cirila Ribičiča do Jožefa Školča in Janeza Drnovška. Splošno začudenje pa je po Janši zbudilo dejstvo, da so deklaracijo podpisali tudi štirje člani vrhovnega poveljstva oziroma Predsedstva Republike Slovenije, in sicer Milan Kučan, Matjaž Kmecl, Dušan Plut in Ciril Zlobec. Deklaracija je po Janši vnesla v slovensko javnost, še posebej v obrambne strukture, veliko zmedo, v skladu z besedilom deklaracije namreč noben član slovenskega predsedstva, razen Ivana Omana, vse do vojne ni želel obiskati nobene od vpoklicanih enot TO, ki so se v naslednjih mesecih pripravljale na obrambo slovenske države. Janša: »Nekaj mesecev pred usodnim dnevom odločitve je bila dejanska možnost osamosvojitve zelo majhna, saj so opozicijski prvaki LDS in SDP ter del Plutovih Zelenih nasprotovali tudi slovenski obrambni zakonodaji in vojaškemu proračunu.«
No, še dobro, da so prebivalci Slovenije o tem mislili drugače, saj je že raziskava Slovensko javno mnenje, ki je bila objavljena decembra 1990, pokazala, da je samo 15 odstotkov prebivalcev Slovenije za hitro enostransko razorožitev, vsi drugi pa so bili za lastno vojsko, vsaj v prehodnem obdobju.
Pučnikove jasne in odločne besede
Kot kaže dogajanje, povezano s t. i. Deklaracijo za mir, se je velik del slovenske leve politike s figo v žepu zavzemal za slovensko osamosvojitev. V resnici so ji ves čas prikrito nasprotovali, saj je bila decembrska plebiscitna volja slovenskega naroda povsem jasna. Zato je Jože Pučnik 5. februarja za nemško tiskovno agencijo DPA jasno izjavil, da se bo Slovenija še pred junijem dokončno odcepila od Jugoslavije. Na kulturni praznik, 8. februarja 1991, pa je v oddaji Žarišče na TV Slovenija, kot je zapisala Rosvita Pesek v svoji knjigi Osamosvojitev Slovenije, hladno analiziral razmere v Jugoslaviji in priznal, da ni mogoče priti do drugačne ugotovitve, kakor da se Slovenija mora odcepiti, pri čemer je tudi nujno, da še poskuša uporabiti zadnje možnosti za dogovarjanje. Pučnik: »Od volitev, morda že prej, jaz nisem videl šanse za konfederacijo za celotno Jugoslavijo!«
Skratka, Jože Pučnik se je kot predsednik Sveta Demosa, to je vladajoče koalicije v Sloveniji, premočrtno držal smeri na poti v samostojnost in neodvisnost.
