8.6 C
Ljubljana
ponedeljek, 12 aprila, 2021

(30 LET SAMOSTOJNOSTI) Leva opozicija je nasprotovala obrambnim prizadevanjem

Piše: Metod Berlec

Marec 1991 se je v Sloveniji začel z razpravo ustavne komisije slovenske skupščine, ki je podprla predlog za vojaško usposabljanje slovenskih nabornikov v slovenski TO in policiji ter preoblikovanje zloglasne Službe državne varnosti v Varnostno-informativno službo.

Kot je zapisal Aleš Žužek v članku »Franco Juri proti preusmeritvi nabornikov v slovensko TO«, ki je bil objavljen na spletni strani gov.si, je slovenska skupščina že na januarskem zasedanju od slovenske vlade, takrat uradno še izvršnega sveta, zahtevala, da do sprejetja nove slovenske ustave uveljavi moratorij za vse napotitve slovenskih nabornikov v JLA. Vlada je zato pripravila delovni osnutek za spremembo 96. in 97. člena takratne slovenske ustave o ljudski obrambi. Spremembe so predvidevale vojaško usposabljanje slovenskih nabornikov v slovenski teritorialni obrambi in policiji.

Podporniki in nasprotniki slovenske vojske

O osnutku ustavnega zakona so 1. marca 1991 razpravljali člani ustavne komisije slovenske skupščine. V njej sta se tega dne spopadala predvsem dva pogleda, je poročalo Delo. Prvega je zastopal poslanec opozicijske Liberalnodemokratske stranke Franco Juri, ki je nasprotoval predlaganemu ustavnemu zakonu, saj naj bi po njegovem mnenju moratorij pripomogel k demilitarizirani državi, ne pa h krepitvi vojaškega aparata v Sloveniji. Nasprotni pogled je povzel poslanec Slovenskih krščanskih demokratov Ciril Kolešnik. Dejal je, da moratorij razumejo kot zamrznitev odhoda nabornikov v JLA, kar pa seveda ne pomeni, da v Sloveniji ne bi imeli svoje vojske.

Slovenija brez odgovora zvezne vlade

Predlog ustavnega zakona je poslancem pojasnjeval tudi sekretar za obrambo v Demosovi vladi Janez Janša. Med drugim je dejal, da noben sklep skupščine ne govori o moratoriju za služenje v TO in MNZ in da je slovenski politični vrh ob razpravah o minimalnem delovanju federacije predlagal zvezni vladi v Beogradu, da se JLA iz Slovenije postopno umakne v treh letih. V tem času bi Slovenija financirala najnujnejše funkcije armade. Slovenski predlog je tudi bil, da bi JLA do 1. avgusta 1991 izpraznila tretjino objektov v Sloveniji. Na te predloge zvezna vlada še ni odgovorila, je dejal minister za obrambo. Pred glasovanjem v ustavni komisiji je Janša poudaril, da je dilema popolnoma jasna: ali sprejmejo moratorij in naborniki marca ne gredo v JLA ali pa bo nasprotno. Ustavna komisija je nato kljub nasprotovanju nekaterih anarholiberalcev in postkomunistov z glasovanjem podprla osnutek ustavnega zakona in ga kot predlog predložila skupščini.

Ocenjevanje slovenskega osamosvajanja

Kot je zapisal Peter Colnar v Slovenski kroniki tisočletja, je hrvaška televizija 1. marca 1991, se pravi dobra dva meseca po plebiscitu, o razmerah v Sloveniji objavila daljši prispevek novinarke, ki je presodila, da obstajajo razlike med slovenskimi strankami samo pri vprašanju, kakšna naj bi bila samostojnost, da ni več slišati o odcepitvi, pač pa o razdružitvi. Po njenem mnenju je edina stranka, ki resolucije o razdružitvi še ne ni predlagala, stranka LDS (nekdanja ZSMS), ki vladi zameri tudi to, da še ni izračunala, koliko stane slovenska samostojnost. (Seveda se ob tem velja spomniti predsednika ZSMS/LDS Jožefa Školča, ki je v skupščini ves čas negodoval in metal Demosu polena pod noge pri njegovem prizadevanju za slovensko osamosvojitev.) Novinarka je dejala, da v Sloveniji najprej govorijo o demontaži, šele nato o montaži, morda tudi s Hrvaško kot nekoč v Avstro-Ogrski. Prispevek je končala z dvema citatoma. Najprej je bil citat takrat spet bolj izrazitega levičarskega tednika Mladine, ki je zapisala, da pot iz Jugoslavije vodi skoz Beograd, kjer bi slovenska politika morala zganjati visoko politiko, ne pa paradirati po Evropi. Potem pa je citirala še levičarskega nezadovoljneža Miho Kovača, ki je zapisal, da smo Slovenci skočili v bazen, pa ne vemo, ali znamo plavati in ali je v njem sploh voda. Novinarka je končala, da smo Slovenci prepričani, da oboje zmoremo.

Konec SDV kot politične policije

Prvega marca leta 1991 je začela veljati nova organizacijska shema SDV (Službe državne varnosti), ki jo je izpeljal Miha Brejc. Slednjega je za šefa takrat še zloglasne SDV postavil takratni sekretar za notranje zadeve Igor Bavčar. Zakon je določil novo ime službe, to je Varnostno-informativna služba (VIS). Prvič so v zakonu tudi podrobneje določili delovno področje službe in posebne metode in sredstva in pooblastila delavcev Visa, zakon pa je vseboval tudi nekatere omejitvene določbe z vidika varstva osebnih podatkov. Zelo pomembno je bilo tudi dejstvo, da v zakonu ni bilo nobene določbe, ki bi usmerjala delovanje službe na notranje področje. To je bil tudi formalni konec politične policije. Zakon ni dopuščal tajnih preiskav, uporabe prisluškovalnih tehničnih sredstev, plasiranja dezinformacij itd. Pomembna novost je bila tudi v tem, da je le sodišče lahko odobrilo uporabo prisluha telefonskim pogovorom. Brejc je o tem kasneje podrobno pisal v svoji knjigi »Vmesni čas – Varnostno-informativna služba in nastajanje nove slovenske države 1990−1993«.

Moratorij za slovenske nabornike

V dneh 6. in 7. marca 1991 so na skupni seji zborov slovenske skupščine delegati obravnavali predlog ustavnega zakona s področja ljudske obrambe, in sicer tako, da se uveljavi moratorij za napotitve nabornikov v JLA iz Slovenije. Po besedah tedanjega republiškega sekretarja za ljudsko obrambo Janeza Janše bi moralo v letu 1991 okrog 12.000 nabornikov oditi na služenje vojaškega roka v JLA. Uveljavitev moratorija za napotitev v JLA »bi omogočila lažje uveljavljanje skrajšanega vojaškega roka in hitrejše osamosvajanje Republike Slovenije. Presežek nabornikov v letu 1991, ki ne bi bil napoten na služenje vojaškega roka, bi se lahko napotil v naslednjih letih. Deloma bi ta problem razrešili tudi z uvedbo civilne službe«. Janša je torej predlagal, da sprejmejo le moratorij na pošiljanje nabornikov v JLA, to je, da se marčevski generaciji pozivi prekličejo. No, kljub temu so se nekateri, ki so prihajali predvsem iz »južnjaških družin« odločili, da gredo še vedno služit vojaški rok v JLA.

Denar za obrambo in nasprotovanja

Financiranje slovenske obrambe je, kot je zapisal Peter Colnar v Slovenski kroniki tisočletja, že vseskozi zbujalo nasprotovanje nekaterih. Tako je bilo tudi dan po sprejetju ustavnih dopolnil 8. marca 1991, ko so se v oddaji Žarišče TV Slovenija zbrali namestnik republiškega sekretarja za ljudsko obrambo Jelko Kacin, Mile Šetinc (LDS), Milan Aksentijević (predstavnik oboroženih sil oziroma JLA v Zboru združenega dela) in Ivan Kuhar, predsednik komisije za obrambo. Tema oddaje je bila zelo vroča, saj so delegati prav marca sprejemali republiški proračun, v katerem so delegati SDP in LDS pa tudi nekateri socialisti zahtevali krepko znižanje sredstev za lastno obrambo. Kacin je na vso moč branil dodeljena sredstva za obrambo, predvsem s podatkom, da je bilo leta 1990 JLA namenjenih 9 milijard, za leto 1991 pa je znašal predlog sekretariata za »ljudsko obrambo« nekaj nad 6 milijard, od tega za JLA 2,9 milijarde, za obrambne izdatke v Sloveniji pa 2,6 milijarde dinarjev.

Skratka, podobno kot danes predstavniki leve opozicije (LMŠ, SD, Levica in SAB) nasprotujejo zakonu o zagotavljanju sredstev za investicije v Slovenski vojski v letih 2021 do 2026, so leta 1991 njihovi postkomunistični predhodniki nasprotovali sredstvom za slovensko TO, in to le nekaj mesecev pred ključnim dogodkom v slovenski zgodovini, to je slovensko osamosvojitvijo.

Zadnje novice

Sorodne vsebine