3.6 C
Ljubljana
nedelja, 9 maja, 2021

Ste vedeli, da ima lahko “heavy metal” tudi krščansko vsebino?

Pojem težko metalne glasbe mnoge navdaja z vsaj mešanimi, če ne negativnimi občutki. Kaj šele, če tem »mnogim« damo v poslušanje kakšnega »komada«. Največkrat se ti ljudje skremžijo in komaj čakajo, da je tistega »razbijanja« konec. Še posebej to velja za poslušalce iz t.i. krščanskega oz. bolj podrobno iz katoliškega okolja.

Po svoje razumljivo, kajti heavy metal glasba s svojimi težkimi kitarskimi riffi, hitrimi ritmi, praviloma nizkimi vokalnimi toni in močnimi decibeli ter dodajanjem srhljive atmosfere, da ne omenjamo besedil, ki se dotikajo skorajda vseh področij, kot so filozofija, teologija, medicina, sociologija, politologija, ipd., za satanistično.

V nadaljevanju članka bomo poskušali heavy metal umestiti širše na čim bolj strnjen način in pokazati, da je tudi tako »zlovešča« glasba lahko instrument čaščenja in slavljenja Boga.

Klasična zgodovina heavy metal glasbe

Pojem »klasična« bo tu služil za ogled razvoja heavy metal glasbe, kot jo pozna klasična zgodovina razvoja omenjene glasbe. Torej konvencionalna zgodovina, ki jo lahko prebiramo v različni primerni literaturi, ki obravnava heavy metal glasbo.

Heavy metal bi konvencionalno lahko opredelili kot eno od zvrsti rock glasbe. Ta zvrst se je začela razvijati v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike in sicer s skupinami kot so Led Zeppelin, Black Sabbath in Deep Purple. Kasneje v osemdesetih, devetdesetih pa vse do danes, je heavy metal pridobil različne žanre, kot so trash metal (Metallica, Sepultura, Slayer), death metal (Morbit Angel, Deicide, Cannibal Corpse), black metal (Burzum, Immortal, Satyricon), gothic metal (Tristania, Moonspell, Paradise Lost), če naštejemo samo nekatere. Mnoge glasbene skupine so tem osnovnim žanrom pridajale tudi druge, tako da so nastale različne mešanice različnih žanrov, ki so postale vse bolj razvejane in hkrati tudi težko določljive. Tako so mnoge skupine kombinirale npr. gothic metal z death in black metalom (Cradle of Filth, Dimmu Borgir) kot tudi še druge žanre. Metal je tako postajal po eni strani vse bolj tehnično izpopolnjen in brutalen, po drugi strani pa tudi vse bolj simfoničen v smislu sodelovanja s simfoničnimi orkestri priznanih svetovnih filharmonij in uporabe inštrumentov, ki jih je predhodno poznala klasika. Vse to je omenjeno glasbo vse bolj ločevalo od rock’n’rolla oz. rocka. Lahko bi rekli, da se je heavy metal osamosvojil in kmalu postal svoja lastna zvrst glasbe, kar je prineslo tudi svojo, od rock glasbe lastno ikonografijo pa tudi kostumografijo. Kdo recimo ne pozna slavne, skoraj cirkuške kostumografije legendarne skupine Kiss, ki ji danes sledijo predvsem black in gothic metal skupine?

Krščanski heavy metal

Heavy metal je z leti postal vse bolj poznan po svoji anti-religijski retoriki pa tudi po odkritem satanizmu. Skupine, kot so Deicide, Venom, Burzum, Behemoth še danes marsikateremu ateistu, kaj šele kristjanu, privzdignejo obrv, ko se sreča z njihovimi besedili in ikonografijo. Vendar pa je treba poudariti, da je le malo heavy metal bandov tudi zares pripadnikov oz. častilcev hudiča. Tu gre predvsem za bolj ali manj utemeljeno kritiko religij, ki jih pripadniki tovrstnih skupin prepoznavajo kot nekakšne totalitarne (nad)sisteme, ki ljudi držijo v suženjstvu svojih ideoloških blodenj. Krščanstvo, kolikor se ga smatra za religijo, v tem žal ni nikakršna izjema, o čemer priča zgodovina. A pustimo zdaj to. O tem, da krščanstvo ni religija, bomo morda razpravljali v kakšnem drugem članku.

Skratka, pri omenjenem satanizmu gre za nekakšen pop-satanizem, ki znotraj popularne industrije (tu mislimo vse od glasbe do filma in gledališča) ni nič posebnega, le da je v metalu to izraženo eksplicitno, kje drugje (recimo v pesmi Imagine Johna Lennona ali pa recimo pri Atomic Harmonic) pa implicitno. Satan v tem oziru v metalu večinoma ne predstavlja osebnega božanstva ali kakšne kozmične energije, temveč simbol svobode in odrešenja izpod religijskega totalitarizma.

Kar smo povedali zgoraj, je logično pripeljalo do sklepa, da heavy metal ne more imeti ničesar skupnega s krščanstvom, odnosno s katolištvom. Toda takšno sklepanje je daleč od resnice. Če se pošalimo, nam tu lahko pride na misel znani meme, na katerem se Jezus drži za glavo in pravi: »Dal sem jim heavy metal, oni pa še vedno poslušajo Nicki Minaj.« Seveda, tudi ta drža, ki jo izraža omenjeni meme, je pretirana.

Če pogledamo na svetovni splet, kamor vtipkamo »christian metal bands,« bomo dobili wikipedijski dostop do najbolj znanih skupin, ki se opredeljujejo za krščanski metal. Število teh je presenetljivo veliko. In to so samo tisti najbolj znani, ki so jasno opredeljeni. Mnoge znane skupine, ki te jasne opredelitve nimajo, pa so vseeno kristjani, manjkajo. Mnogo pa je takšnih, ki si poti do svetovne slave še sploh niso prebile. Ena od takšnih je tudi nova skupina na slovenski metalski sceni, ki je začela delovati letošnje leto in si je nadela ime Macellum Mentis. A preden se lotimo omenjene skupine, poglejmo najprej, kako je, spet v smislu klasične zgodovine glasbe, prišlo do zlitja krščanstva in heavy metala.

Krščanski heavy metal se pogosto poimenuje kot white metal, Jesus metal ali heavenly metal. To niso nove podzvrsti omenjene glasbe, saj uporablja vse do zdaj znane podzvrsti metala, pri čemer skozi utečeno uporabo glasbe producira besedila, ki so plod krščanske vere ustvarjalcev. V teh besedilih skupine slavijo Jezusa, predstavljajo krščansko izročilo, kerigmo ter teologijo. Tudi ostalih področij, kot so filozofija, sociologija, politika, se lotevajo skozi prizmo Svetega pisma in izročila Cerkve. Heavy metal se je s krščanstvom povezal že kmalu na začetku svojega obstoja, in sicer v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Nastal je iz potrebe po evangelizaciji populacije, ki je že nekaj časa poslušala to glasbo. Pionirske skupine na tem področju so vzniknile praktično po vsem svetu, tako na primer ameriški Resurrection band in Barnabas, švedski Jerusalem in kanadski Daniel band. Danes npr. sveto zavezništvo, kakor je to poimenoval Revolver Magazine, sestavljajo skupine Underoath, Demon Hunter, Norma Jean in As I Lie Dying. Ameriška skupina Skillet pa je bila pred leti celo nominirana za prestižno glasbeno nagrado Grammy, kar je velik dosežek, glede na to, da so skupine, ki odkrito priznavajo Jezusa Kristusa za Odrešenika, kaj šele, da se odkrito izrekajo za pripadnike Katoliške Cerkve, nekako potisnjene iz heavymetalskega mainstreama. A vendar razvoj na področju krščanskega heavy metala potrjuje znani Jezusov izrek, da si »od dni Janeza Krstnika do zdaj [si] nebeško kraljestvo s silo utira pot in močni ga osvajajo« (Mt 11,12).

Več si lahko preberete TUKAJ.

Zadnje novice

Sorodne vsebine