10.7 C
Ljubljana
torek, 20 aprila, 2021

Se še spomnite, kako je izgledala slovenska glasba v času osamosvajanja?

Piše: Jon Petek

Slovenska glasba je v času jugoslovanskega socializma odigrala ključno vlogo, da smo se Slovenci osamosvojili. V ljudeh je vzbujala narodno zavest in kritično miselnost ter preprečevala jugoslovanizacijo slovenskega naroda.

Triindvajsetega decembra je minilo 30 let od plebiscita, na katerem smo se Slovenci odločili o odhodu iz Jugoslavije in za samostojno državo Slovenijo, 25. junija pa bomo praznovali 30 let razglasitve slovenske državnosti. K temu, da smo se Slovenci enotno odločili za življenje v samostojni državi, je ogromno pripomogla tudi kultura, veliko vlogo je odigrala glasba.

Z glasbo proti jugoslovanizaciji

Zgodovinar dr. Stane Granda v delu Glasba in narodna zavest opisuje in pojasnjuje pomen slovenske glasbe za krepitev narodne zavesti, s čimer se je slovenski narod uprl jugoslovanizaciji. »Nobena skrivnost ni, da sta tako stara kot socialistična Jugoslavija hoteli ustvariti jugoslovanski narod, le da druga z delavskim oziroma proletarskim predznakom. V ta politična prizadevanja so vključevali tudi različne umetnosti. Slovenski odgovor je bil vselej, kljub oportunizmu nekaterih okolij in posameznikov, intenziviranje slovenske kulture,« piše Granda. Spomni, da je v času stare Jugoslavije po uvedbi diktature leta 1929 na podeželju nastalo veliko kulturnih domov, v katerih je glavno vsebino predstavljala slovenska govorjena in peta beseda.

Narodnozabavna glasba je postala identifikacijski simbol

Ko so kulturni domovi začeli zamirati, pa se je začela razvijati narodnozabavna glasba, ki je imela dosti večji doseg. »Oblast nad njo ni bila navdušena, vendar ji ni mogla očitati nič ideološkega. V poskusih jugoslovanizacije slovenske družbe, ki smo jo posebno čutili v JLA, je postajala vse bolj identifikacijski simbol Slovencev. Postala je naše vezivo s srednjo Evropo in naše ločilo od toliko opevanega bratstva in enotnosti. Bodimo pošteni in priznajmo, da Slovenci nismo po ničemer toliko prepoznavni v Evropi kot po Ansamblu bratov Avsenik. Med ansambli, ki so jih posnemali, je bilo vse mogoče, toda prav oni kot vodilni ali bolje vzorčni so ohranili svojo nacionalno samobitnost, četudi so nekatere vokalne skladbe izvajali v nemškem jeziku,« je zapisal Granda in dodal, da so leta 1990 nedvoumno pokazali svojo demokratično opredelitev za samostojno Slovenijo. Privrženci kulturne raznolikosti so Avsenike in nasploh narodnozabavno glasbo označili za »govejo glasbo«, jo na različne načine poskušali diskreditirati in smešiti. »Pogosto njeno izvajanje označujejo kot manifestacijo slovenskega primitivnega podalpskega nacionalizma,« še piše Granda.

Pank in alternativna kultura

Velik vpliv na Slovence pa je imela tudi alternativna kultura, ki se je začela razvijati v 70. in 80. letih, ko so se ob panku in drugih novih glasbenih oblikah začeli razvijati tudi alternativni slogi slikarstva, gledališča in literature. Zlasti pank je širši slovenski javnosti skozi besedila pokazal, da so kritični pogledi na družbo in politiko kljub diktaturi in hudi represiji nujno potrebni. Prek vodilnih slovenskih pankerjev, kot so denimo Pankrti in Buldožerji, ter drugih kulturnih aktivistov pa so Slovenci spoznali, da javna kritika socialističnega režima ne vodi nujno v zapor.

 

Zadnje novice

Sorodne vsebine