Piše: Magična gledalka
Ob iskanju posnetka intervjuja s Pavlom Ruparjem pri Jožetu Možini sem v spletnem arhivu RTV Slovenija našla zanimiv podkast.
Tokrat bo moj zapis namenjen nedavnemu pogovoru na radijskem podkastu Številke, ki ga vodi športni novinar Slavko Jerič. Rdeča nit 9. sezone omenjenega podkasta so knjige, gostja v oddaji pa je bila prevajalka Tina Mahkota. Verjetno veste, da je Tina hčerka znanih staršev. Njena mama je bila pevka Marjana Deržaj, njen oče pa je bil alpinist Ante Mahkota. Iz pogovora izvemo, kako veliko število knjig so imeli v tej družini, zato se smemo čuditi, da je prevajanje literature postalo tudi Tinin kruh. K poslušanju podkasta me je sicer pritegnil že sam naslov, in sicer se je glasil: Nestrpna do čiščenja za nazaj: »Bi to Orwella naredilo bolj milega in prijaznega?« Gre namreč za angleškega pisatelja Georgea Orwella, ki je po zaslugi Tine Mahkota dobil slovenske prevode mnogih kakovostnih del, kamor med drugim sodita slovita romana 1984 in Živalska farma. Racionalnost, empirizem in skepsa do praktično vsega. To so Orwellove lastnosti, ki tako privlačijo omenjeno prevajalko, ki je leta 2013 prejela Sovretovo nagrado za prevod knjige Jamesa Joycea Dublinčani. Novinar gostji postavi naslednje vprašanje: »Orwell ima (kot vsak človek seveda) tudi kakšno negativno lastnost, naj omenim le šovinizem. Kako bi bil sprejet, če bi deloval danes, v času precej večje politične korektnosti?« Tina odgovori: »Joj, trepetam. Dobro, da ste to omenili, samo čakam, da se bodo lotili še Orwella. Slišimo vse te grozljive zgodbe o tem, kako čistijo knjige, kot so otroški romani Roalda Dahla, Agathe Christie … Zdaj res samo še Orwell ni prišel na vrsto. Ali bi ga s tem naredili bolj ljubeznivega, milega in prijaznega? Groza, do tega sem pa res tako absolutno nestrpna. Sem proti takšnemu urejanju za nazaj,« je jasna Tina in ob tem omeni, da ravno zdaj izhaja njen novi prevod prvega dela Mary Poppins. »S takim veseljem sem delala korekture, kjer recimo piše, da je bila njihova prejšnja varuška ‘grda, stara in smrdela je po ječmenovi vodi’. Kaj nam to pomaga, če ne opremimo otroških, nežnih bralcev, najstnikov ali odraslih bralcev z nekim kontekstom, zgodbo, razlago, zakaj so ljudje tako pisali. Kaj pa bomo dosegli, če bomo zdaj spreminjali in neki svet prikazovali, da so samo vsi prijazni, nikomur se nič hudega ne zgodi in živijo v nekem idealnem svetu. Ali je potem Pujsa Pepa edino branje?«
Odgovor, vreden razmisleka, pa tudi kakšnega televizijskega intervjuja v nedeljo zvečer. Zanimiv pa bi bil tudi dokumentarec o Orwellu, ki je, kot izvemo iz pogovora, skoraj do zadnjega živel izredno skromno.
