Tihotapske in druge mejaške zgodbe od Karavank do Himalaje, ki jih je Iztok Tomazin mojstrsko ubesedil v knjigi Na meji, se zdijo v obdobju koronskih omejitev, begunskih in migrantskih kriz ter drugih družbenih sprememb še posebej aktualne, sicer pa je pionir prostega plezanja na Slovenskem, alpinist in himalajec, gorski reševalec in zdravnik v pravkar izdani knjigi kronist svojih lastnih in nekaterih tujih ilegalnih prehajanj geografskih meja ter raziskovanja in preseganja osebnih meja in omejitev.
Na meji, zbirka tihotapskih in drugih mejaških zgodb od Karavank do Himalaje, je gorniška knjiga, vendar tako vsebinsko kot žanrsko prestopa meje. “Gre za ubesedene in z avtentičnim fotografskim materialom opremljene bogate in danes v obdobju begunskih in migrantskih kriz ter drugih aktualnih družbenih sprememb spet zelo aktualne spomine na tihotapljenje in druge z zastraženimi meddržavnimi mejami povezane spomine. Na osebni ravni pa je šlo predvsem za vznemirljiv preplet gorniškega avanturizma mladega alpinista, za kljubovanje zakonskim in drugim omejitvam ter državnemu represivnemu aparatu, za kršenje vsiljenih meddržavnih meja in nevarno, a izpolnjujoče raziskovanje in preseganje osebnih meja in omejitev,” ob izidu knjige poudarja Iztok Tomazin.
Zgodovinsko gledano lahko med tihotapstvom in gorništvom najdemo več vzporednic, saj so bili tihotapci poleg divjih lovcev marsikje najboljši poznavalci gora. V nekdanji Jugoslaviji, v kateri je na severu po vrhovih Karavank, Tomazinovih domačih gora, potekala dobro nadzorovana in zastražena meja z Avstrijo, pa je tudi sam z ilegalnimi prehodi meje v obe smeri pridobil bogate izkušnje in kopico zanimivih, vznemirljivih spominov: “Vsaj navzven sem bil zgleden državljan, najprej vzoren srednješolec in pozneje uspešen študent medicine, zadnja leta pred razpadom Juge pa že mladi zdravnik. Če si navdušen alpinist in poteka zaprta in zastražena državna meja po vrhovih tvojih dragih gora, je motivacija za ilegalno prehajanje meje še večja, posebej če so na prepovedani strani teh gora še neraziskane in nepreplezane stene ter grebeni, ki ponujajo nove možnosti za vzpone in doživetja. Če lahko združiš koristno s prijetnim, torej veščine in veselje alpinista pri bivanju v gorah z materialno in drugo koristjo prešvercanih stvari in dodatnim veseljem, da se vsaj v nekaterih stvareh ne daš omejevati oblastem, še toliko bolje. Tako je bilo od začetka do konca moje mejaške ‘kariere’, ki se je v domovini končala po slovenski osamosvojitvi, nadaljevala pa se je v najvišjih gorah sveta.”
Knjigo Na meji sestavljajo trije sklopi zgodb. V uvodnem Tomazin zapiše ducat literariziranih zgodovinskih tragičnih obmejnih pripovedi od Jeseniškega in Tržiškega do Jezerskega, v drugem in tretjem delu pa popiše številne osebne tihotapske zgodbe – najprej iz domačih Karavank s svojih nočnih tihotapskih podvigov čez greben Košute, Vrtačo in Begunjščico, nato iz tujih gorstev, od turškega Ararata in tibetanskega Kailasa do Himalaje, kjer se je kot zdravnik alpinističnih odprav z nevarnimi zdravili nemalokrat znašel na tanki meji med dovoljenim in prepovedanim ter na lastni koži spoznal tragično indijsko-pakistansko himalajsko vojno in usodo tibetanskih beguncev, ki iz okupiranega Tibeta čez Himalajo bežijo na jug. “Tihotapske ture so mi bile na kožo pisan izziv, saj je zahteval veliko angažiranja, pogum, dobro pripravo in preudarno, smelo izvedbo. Čar tveganja in pustolovščine je bil enako ali še bolj pomemben kot praktična korist uspešnega tihotapljenja. Sladek in dražeč je bil po vsakem tihotapskem uspehu občutek, da sem pretental oblast, ki nam je grenila življenje z omejevanjem gibanja v gorah in z visokimi carinami. ‘Zmagal’ sem ob soočenju z represivnim delom državnega aparata, ki mi je omejeval prehod na drugo stran meje in oteževal uvoz stvari, ki sem jih potreboval za svoje številne aktivnosti.”
“Zaradi varnosti pred graničarji in neželenimi naključnimi pričami sem za svoje ilegalne prehode meje izbiral čim slabše vremenske pogoje in čim zahtevnejše terene, kar je zelo zmanjšalo možnost neželenih srečanj. Največkrat sem tihotapil ponoči, med sneženjem ali dežjem ali vsaj v megli, po čim zahtevnejšem, plezalnem terenu. To je precej povečalo nevarnost in zahtevnost ture, a hkrati pomembno manjšalo možnost, da se bom znašel pred cevmi pušk in brzostrelk. Vložki so bili veliki. Ne toliko v materialni obliki, čeprav sem švercal tudi dokaj drage stvari. Največji vložek je bilo življenje, ne nazadnje tudi prostost, saj bi šel ob prijetju z veliko verjetnostjo v zapor,” razmišlja Tomazin, ki je v tistih letih čez Karavanke pretihotapil vsaj za manjši kamion robe, večinoma za osebne ali družinske potrebe: več jadralnih zmajev, kup alpinistične opreme zase in za prijatelje, računalnike, nekaj gospodinjskih aparatov in diaprojektorjev, televizijo, hi-fi opremo in seveda kavo, ki jo je potem z dobičkom prodal, da si je lahko kupil alpinistično in letalsko opremo, spet v tujini. Bila pa je meja, ki je pri tihotapljenju nikoli ni prestopil – tihotapljenje drog, orožja za ubijanje ali ljudi.
Iztok Tomazin je zdravnik, gorski in letalski reševalec, alpinist, himalajec, letalec, pisatelj, publicist in predavatelj. Rojen je bil leta 1960 v Kranju, živi pa v Križah pri Tržiču. Kljub zahtevnemu študiju medicine in poklicu zdravnika, ki ga dopolnjuje z gorskim in helikopterskim reševanjem, je v 47 letih opravil več kot pet tisoč alpinističnih vzponov in smučarskih spustov, med njimi številne vrhunske dosežke od domačih gora do Himalaje. Štiri desetletja je navdušen prosti letalec z izjemnimi dosežki in doživetji, v zadnjem desetletju predvsem jadralni padalec in skakalec BASE. Vzporedno je uresničeval mladostno pisateljsko željo – napisal je več sto medicinskih in leposlovnih člankov ter osem knjig, med njimi pesniško zbirko Iskanje Šambale, za katero je predgovor napisal legendarni tibetanski voditelj Dalaj Lama. Vedno je največ časa in energije posvečal medicini – je specialist družinske in urgentne medicine, magister javnega zdravstva in doktor znanosti iz urgentne medicine ter primarij. Zadnji dve desetletji je tudi direktor zdravstvenega doma v domačem Tržiču.
Del pripovedi v knjigi poteka v tujih gorstvih, večina pa je povezana s po naravni meji Karavank potekajočo umetno mejo. Tomazin je kronist svojih lastnih, pa tudi nekaterih tujih ilegalnih prehajanj te meje, vedno v značilnem hribovskem kontekstu. Na meji je torej delno gorniška knjiga, vendar tudi v žanrskem pogledu prestopa meje, v spremni besedi zapiše literarni teoretik in Tomazinov soplezalec, profesor Tomo Virk: “V izdelanem slogu pisana avtobiografska pripoved se meša z opisi empatično podoživljenih tujih podvigov, dokumentarni pasusi s čistim fiktivnim fabuliranjem, pustolovski žanr z refleksijskimi in včasih skoraj meditativnimi odlomki, ne manjka pa niti družbenokritične osti. Pisan preplet torej, ki po svoje zrcali avtorjevo vsestranskost in poteši ne le privržence napetega branja, temveč tudi literarne sladokusce. A ne le te. Knjiga je ob vsem tem še svojevrstna filozofija, pa celo nekakšna psihologija tihotapstva oziroma prepovedanega prehajanja uradno zakoličenih meja nasploh. Tomazin razgrinja pred bralcem konkretne družbene razloge za to, obenem pa poskuša s samoopazovanjem reflektirati tudi globlje notranje, psihološke vzgibe, posebno vrsto vznemirjenja, ki spremlja njegovo hribovsko kontrabantstvo in morda ni čisto nepomemben stranski motiv za tovrstno početje.”
“Usodnejše in nevarnejše od geografskih pa so nevidne, težko opredeljive meje v ljudeh, še posebej tistih, ki imajo moč odločanja. Vse zunanje meje in omejitve izhajajo iz njih. Politično dogajanje v Evropi v zadnjih desetletjih je vsaj Evropejcem precej spremenilo odnos do meddržavnih meja, ki so v združeni Evropi postale lažje prehodne, pretočne, z bistveno manj omejitvami. V zgodovini ni bilo vedno tako. Žal pa smo zaradi rastočih nacionalizmov in ksenofobije v bližnji preteklosti in sedanjosti spet priče zapiranju meja, omejitvam in grožnjam, kot jih poznamo iz nekih drugih časov, za katere smo očitno naivno upali, da so nepovratno minili. Svoje je dodala še pandemija virusa SARS COV 2,” družbenoaktualno žebljico na glavico zadene Tomazin.
Prgišče Tomazinovih zgodb je tudi del dvojezične razstave Tihotapljenje čez Karavanke, ki je v sklopu projekta CarinthiJA 2020 nastala s sodelovanjem Slovenske prosvetne zveze iz Celovca, Slovenskega prosvetnega društva Zarja iz Železne Kaple, Centra Rinka – Zavoda za turizem in trajnostni razvoj Solčavskega, Kulturnega in umetniškega društva Jezersko in Tržiškega muzeja. Razstavo so 5. novembra odprli v Forumu Zarja v Železni Kapli, kjer bo na ogled do 31. januarja 2022, v Tržiču bo gostovala med 5. in 27. majem 2022, na ogled bo tudi v Solčavi in na Jezerskem.
