Piše: Gašper Blažič
Čeprav se povprečen Slovenec ne spomni Mihe Marinka kot slovenskega politika, pač pa kot tistega, ki je praznil kokošnjake v rdečih revirjih, moram vseeno še enkrat spomniti na to, kako si je slavnega lisjaka – ker je bil pač strasten ljubitelj kokoši – privoščil legendarni Šentvidčan Baharjev France.
Ko je namreč je malo bolj glasno izgovoril stavek »Naš bik Miha ‘ma rinko«, so k njemu prileteli miličniki in mu naredili hišno preiskavo, ker so hoteli izvedeti, kolikokrat je v enem dnevu v svojih prostorih žalil državnega funkcionarja.
Nič čudnega, da se je teh hišnih preiskav v Francetovi hiši in štali nabralo za debelo knjigo, pa čeprav je bil rezultat preiskave vedno isti: našli so samo bika, ki je imel v gobcu rinko. Obroček torej, na katerega so privezali vrv, da je bil bik kolikor toliko obvladljiv. Prav v tistih časih je namreč med ljudmi krožil znani Tofov aforizem »Štale prazne, po pisarnah pa biki«. In ko so tovariši miličniki vedno znova zagledali bika z imenom Miha, so si kar nekako oddahnili, češ da ni res to, kar se govori.
Ko smo že pri kmečkih opravkih, sem nekoč na neki kmetiji postavljal provokativna vprašanja. Zanimalo me je, zakaj ZKS nikoli ni premogla lepih žensk, ampak same možače, kot so Lidija Šentjurc, Vida Tomšič ali Pepca Kardelj. Dedci so bili še kar nekako vredni svojega denarja, ampak dame, pardon, tršice pa … Pa mi je kmet rekel takole: »Veš, sinko, pri perutnini je vedno tako, da so samci lepši od samic.«
Pa mu nisem verjel. Zato sem začel izvajati redne hišne preiskave v sosedovem kurniku. Jajc se nisem dotikal, ker nisem hotel biti podoben »ciganu« Mihi iz Trbovelj. Sem se pa prepričal, da je imel kmet prav. Tudi ko gre za perjad, ki nam sedaj vlada. Zato stavim, da se svobodnjaško-golobnjaškim kokošim oblačila iz kolekcije Hugo Boss vendarle lepo podajo.
