0.7 C
Ljubljana
nedelja, 22 decembra, 2024

(GLOSA) Blond policistka iz urada Marije Terezije

 

Piše: Špricerjev Pepi

Že od nekdaj imam rad vice o policajih. In to še iz tistih časov, ko so se imenovali še miličniki.

Ne vem sicer, zakaj takšno poimenovanje. Vemo namreč, da smo v času naše nekdanje bratske jugovojske, kjer so vojaki ponosno nosili titovke z rdečo zvezdo, imeli vojaško policijo (in ne vojaško milico ali kaj podobnega), medtem ko civilna policija ni obstajala, ker je bila pač milica. No, lahko bi se jim rekli tudi orožniki ali žandarji, ampak to bi bili za tovariše miličnike že skoraj ponižujoče. Marsikdo pa se bo spomnil, da so med leti 1942 in 1943 okupatorski Italijani enote, ki so branile slovenska naselja pred revolucionarnim terorjem, imenovale z izrazom, ki bi ga v slovenščino lahko prevedli kot »Prostovoljna protikomunistična milica«.

Ups, pa smo tam – izraz »milica« je torej pripadel enoti, ki je bila po komunistični doktrini kolaborantska. Tako da se prav čudim, kako je lahko tovarišija, ki je organizirala razne enote, od VOS, Ozne do KNOJ in narodne zaščite, sploh lahko uvedla »ljudsko milico«, ki bi ji skoraj bolj pristajal izraz »ljudožerska«. V Srbiji je bilo vse, kar je bilo za nas »ljudsko«, zanje »narodno« – zato so naši slavni predniki raje obdržali sintagmo »narodno-osvobodilni boj« in niso hoteli dokončno prevesti tega izraza v lep slovenski jezik, saj se »ljudsko-osvobodilni boj« sliši preveč iskreno in bi vsak vedel, da gre za revolucijo in ne za osvoboditev naroda. Kakorkoli že, od trenutka, ko je milica prešla v republiško pristojnost, smo se Slovenci lahko ponašali, da so naši miličniki boljši od tistih drugje po Jugoslaviji: imeli so emblem s Triglavom, ki se je bohotil tako na miličniških suknjičih ter avtomobilih, medtem ko naši južni bratje imeli zgolj napis, bodisi v latinici bodisi v cirilici.

S prvimi večstrankarskimi volitvami ter preimenovanjem milice v policijo smo tudi policajske vice legalizirali. Prej je bilo vsako norčevanje iz mož postave strogo kaznivo dejanje. Sedaj temu ni več tako. Vsaj sodeč po odpisu kazni, ki so jih dobili naši vrli protestniški borci za demokracijo ob boju proti menda fašistični Janševi vladi. Tudi najnovejše poročilo pravi, da je takrat policija močno presegla svoje pristojnosti in da je bilo policiste globoko sram, da so se sploh kazali tam. Magari bi raje stali pri miru in pustili, da jih sufražetke iz Inštituta 8. marec špricajo z vodnimi pištolami, saj je to vendarle umetniški performans. Mislim pa, da smo pravo knjižno zbirko policajskih vicev dobili nekje sredi devetdesetih let, kmalu po tistem, ko je vodenje ministrstva za notranje zadeve prevzel Andrej Šter, sicer diplomat, ki pa ne zna jezika šparat, kadar mu kdo najeda (tudi zato je v času najhujše koronakrize enemu prepotentnežu po telefonu rekel, naj vzame listek in papir in začne pisati nasvet po nareku – ampak to je bil samo en stavek: »Pejt u k…«). Kakorkoli že, s knjižno izdajo policijskih vicev je bilo tudi drezanje v varuhe varnosti vsaj nekoliko legalizirano in se nismo več toliko bali, kdaj bo za nami stal kakšen špicelj (kot sem bil na primer jaz) in jih šel takoj špecat upravi za državno varnost zaradi rušenja ustavne ureditve. Meni se tega ni bilo treba bati, ker sem se vedno izmazal s službeno izkaznico SDV. Celo takrat, ko mi je miličnik najprej rekel, če bom pihal in sem mu komaj razložil, naj mi pove, koliko je svečk na torti, ker dvojno vidim. Pa me je spustil naprej. Brez kazni.

Nadaljevanje lahko preberete TUKAJ.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine