Pred nekaj dnevi ste, gospod Pahor, preko medijev spročili, da se boste okoli 15. maja letos srečali s predsednico Republike Hrvaške gospo Grabar – Kitarović. Omenili ste, da bosta v pogovoru obravnavala tri meddržavne probleme – arbitražo, nuklearko Krško in NLB, pri tem pa ste pozabili – namerno ali ne – omeniti pomemben nerešen problem Slovenije s Hrvaško – vrnitev nacionaliziranega premoženja, ki se nahaja na obeh straneh meddržavne meje, zakonitim denacionalizacijskim upravičencem oz. njihovim dedičem.
Gospod predsednik, naj vas takoj na začetku spomnim, da ste kot visok slovenski politik (predsednik države, predsednik vlade, predsednik Državnega zbora) večkrat dejali, da je »Slovenija rešila skoraj vsa odprta vprašanja s Hrvaško, seveda, ko bo zaključen še arbitražni sporazum.« Ta je zdaj na naših mizah, a kot izgleda, bo še dolgo deloval kot nekaj za lase privlečenega in frustrirajočega (nesubtilno obravnavan morski in celinski teritorij z zgodovinskega, prostorskega, sociloškega itd. vidika), medtem, ko so vsi drugi problemi ostali do danes še vedno nerešeni.
Tako je tudi z denacionalizacijo, zato dovolite malo daljšo obrazložitev:
Daleč je že dan (29.11.1991), ko sta bili pod Demosovo vlado s sprejetjem Zakona o denacionalizaciji – ZDEN, ki je poseben zakon – Lex Specialis – in Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij – ZIKS – uzakonjeni pravica in dolžost do poravnave vrste političnih, pravnih, moralnih in materialnih krivic, storjenih ljudem v bivšem režimu.
Med izvajanjem denacionalizacije, ki je – to danes že vemo – svojevrstna kalvarija, saj traja že 27 let, sta Drnovškova in Ropova vlada sprejeli, Državni zbor pa izglasoval več nezakonitih in neustavnih sprememb osnovnega ZDEN, s katerimi so bile kršene temeljne človekove pravice iz 14., 21., 25., 26. in 33. člena Ustave RS, kršitev načela prepovedi povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave RS , ter s tem kršitev načel pravne države.
Primer drastičnega spreminjanja pravil med izvanjanjem ZDEN je med drugim tudi Zakon o spremembah in dopolnitvah ZDEN, poimenovan Novela ZDEN-B, ki ga je 7.11.1998 sprejela tranzicijska levica in ki je prizadel mnoge Slovence, živeče v Sloveniji in na Hrvaškem ter Hrvate, ki imajo nevrnjeno premoženje v Sloveniji.
Osnovni ZDEN je v 9. členu določal, da je denacionalizcijski upravičenec vsakdo, ki je bil ob odvzemu Jugoslovanski državljan. Tako se je ta člen izvajal (s slovenske strani) od decembra 1991 do novmebra 1998, ko je začela veljati Novela ZDEN-B, v kateri pa se zdaj zahteva vzajemnost z recipročnost. Ta določa, da je tuj državljan upravičen do denacionalizacije le, če je taka pravica priznana slovenskemu državljanu tudi v njegovi državi (zdaj tuji državi). Ker pa zahtevane recipročnosti med Slovenijo in Hrvaško ni, je Slovenija z uveljavitvijo Novele ZDEN-B prenehala vračati premoženje hrvaškim državljanom, Hrvaška pa slovenskim državljanom premoženja, ki je na Hrvaškem, že tako in tako ne vrača, si obe državi pridno umivata roke na račun izigranih in diskriminiranih državljanov.
Ta diskriminatorni in v nebo vpijajoči ping-pong, ki se ga gresta Slovenija in Hrvaška z žrtvami povojnega ropanja je vreden vsega obsojanja, saj si večje pravne, politične in človeške bizarnosti ne more nihče zamisliti. Z ene in druge strani meddržavne meje so ljudje 50 let živeli po enim gospodarjem, ki jih je (o)ropal, zdaj pa dva gospodarja umazanim igram ne znata narediti konec.
Treba se je tudi spomniti (kar naši politiki radi pozabljajo), da je EU na širitvenih pogajanjih s Slovenijo ze 30.9.1999 odprla vprašanje nediskriminacije v procesu denacionalizacije. Čeprav vprašanje ni spadalo med širitvena pogajanja, je petnajsterica v okvru pogajanj o poglavju prostega kapitala posebej izpostavila izvajanje načela iz pogodbe z EU, ki prepoveduje diskriminacijo na podlagi nacionalnosti. EU je diskriminacijo v procesu omenila v povezavi z odpravljanjem ovir pri pravici tujcev do nakupa nepremičnin v Sloveniji, zato je Slovenijo opozorila, da mora predložiti ustrezno spremembo nacionalne zakonodaje, da bo v skladu s pravnim redom EU. Pri tem pa je EU v skupnem pogajalskem izhodišču še zapisala: »Ta zahteva se nanaša tudi na načelo nediskriminacije v procesu denacionalizacije.«
Iz zapisanega je torej razumljivo, da so denacionalizcijski upravičenci pričakovali, da bo EU tudi Republiko Hrvaško na pogajanjih opozorila, naj ob tem, da je za tujce odprla nepremičninski trg, odpravi diskriminacijo pri vračilu premoženja za slovenske državljane.
Zaradi vsesplošne previdnosti smo vas (posamezni upravičenci in ZLRP Slovenije), gospod Pahor, poleti 2011 kot predsednika Vlade RS, kot tudi dr. Gantarja, predsednika DZ, pisno opozorili, da mora Slovenija pred ratifikacijo pristopne pogodbe Hrvaške z EU z vlado Republike Hrvaške urediti problem vzajemnosti za vrnitev premoženja slovenskim državljanom. Enako opozorilo je ZLRP poslalo konec oktobra 2011 po faksu v.d. predsedniku DZ gospodu Ljubu Grmiču in vsem poslancem takratnega sklica, torej še pred možnostjo za odklonitev ratifikacije. Žal se naša in še marsikatera druga opozorila niso upoštevala, zato je Slovenija zamudila priložnost, da bi Hrvaško prisilila v spoštovanje obvez iz denacionalizacije, kot tudi vseh ostalih obvez, ki jih poznamo.
Spoštovani gospod predsednik, ker se urejanje trdoglave vzajemnosti nikakor ne premakne z mrtve točke, vas slovenski denacionazicijski upravičenci prosijo, da »zgodovinsko milost«, s pomočjo katere, kot ste sami dejali, ste se s predsednico hrvaške vlade Kosorjevo uspeli dogovoriti za dvostranski sporazum glede meja (arbitraža), uporabite kot predsednik Republike Slovenije s predsednico Republike Hrvaške tudi za dosego meddržavne vzajemnosti priznavanja pravic do vrnitve po letu 1945 podržavljenega premoženja, ki se nahaja v obeh državah.
S spoštovanjem,
Zdenka Goriup
Ljubljana
5.5.2018
