Medtem ko papež končno sprejema odstope škofov in kardinalov, ki so spolne zlorabe prikrivali ali jih zakrivili sami, se pri nas napada murskosoboškega škofa Petra Štumpfa, ker je žrtvam zlorabe prisluhnil in ki primera – kot po »stari cerkveni navadi« – ni skril pod preprogo.
V času, ko nam je vsem znana papeževa fraza »ničelna toleranca«, se pravi, niti najmanjša simpatija do neželenih spolnih kontaktov ali karkoli hujšega, kar bi žrtve oropalo dostojanstva; v času, ko se papež globoko opravičuje in sočustvuje z žrtvami in z njihovimi svojci, se pri nas raje pozornost usmerja na škofa in dlakocepsko preiskuje, ali je tekom postopka morebiti storil kaj narobe, bodisi preveč bodisi premalo. Vemo, da škof zadeve ni »preoblekel« v ušesu-bolj-prijazno premestitev, recimo, da bi duhovnika poslal na »misijon«, na sobotno leto, v novo župnijo ali v predčasno upokojitev, ampak ga je preprosto umaknil in tudi jasno povedal zakaj. Torej, nekdo, ki deluje po navodilih Cerkve in papeža – žrtvam prisluhne in jim verjame, zadevo razišče in obenem vključi strokovnjake iz Ekspertne skupine za spolne zlorabe – je pri nas deležen groženj z odstranitvijo. Še kdo razume to logiko?
Znano nam je tudi Pismo Božjemu ljudstvu, v katerem papež Frančišek s sramom in kesanjem priznava, da Cerkev »ni bila tam, kjer bi morala biti«, da »ni pravočasno delovala« in da je »zanemarila in pustila male«. Ko pa slovenski škof zazna stisko malih, ukrepa in žrtve celo zaščiti pred možnimi nadaljnjimi spolnimi nadlegovanji, se le-tega obira do kosti in se kujejo načrti, kako bi se ga znebili. Trpljenje nemočnih se v tej zgodbi na umazan način izrablja za notranji obračun s škofom.
V prizadevanju za zaščito žrtev papež dodatno zahteva solidarnost in boj proti vsaki obliki pokvarjenosti. In pisana beseda, ki ima izredno moč pri ustvarjanju javnega mnenja, bi morala med prvimi obsoditi neprimerna početja, žrtvam pa izraziti podporo in sočutje. A pri nas je vse to obrnjeno na glavo. Novinarji, ki v svojih komentarjih v nevtralnem in mirnodušnem slogu navajajo »za zadnjico prijel odraslo žensko«, »s prstom drezal v prsi mladoletne osebe« (Dnevnik, 27.7.2018), bralcem in žrtvam posredno sporočajo, da so prijave takšnega tipa »odveč«, saj prijemi za zadnjico in prsi »niso nič«. Če bi zdravnik svoje paciente ob slovesu potrepljal po zadnjici ali se učitelj dotikal intimnih delov telesa svojih učencev, bi to jemali kot nekaj vsakdanjega? Na tem mestu novinarje iskreno sprašujeva, kako bi se kot očetje počutili, če bi duhovnik otipaval njihove otroke ali njihove žene? Bi to mirno sprejeli? Prav tako naju zanima, kaj o tem meni vrh Cerkve na Slovenskem: ali nekdo, ki deklice in ženske prijema na intimnih mestih, sme opravljati duhovniško službo brez da bi ga doletele sankcije?
Novinarji, zaradi zaverovanosti v lastno (ali morebiti narekovano) različico zgodbe, povrh še nastrojeni zaradi splošne gonje proti škofu Štumpfu, popolnoma pozabljajo, kaj povzročajo njihove objave – ne samo, da z nenehnim pisanjem žrtve vedno znova spominjajo na te neljube dogodke, kar jim zadaja samo še večje rane – ampak jih dodatno še črnijo in jim pripisujejo zlonamerne spletkarske naklepe. Kakšen prevrat! Mar je naloga novinarjev, da iz storilca delajo žrtev in iz žrtev kriminalce? Da ne omenjam kolateralne škode, ki ga tukaj proizvaja pristransko poročanje: kako se naj potemtakem tudi druge žrtve opogumijo in spregovorijo, ko pa ob vsej tej medijski histeriji začutijo, da je varneje biti tiho? Zato ne morem razumeti tako neobčutljivega novinarstva v času, ko se še vedno 90% zlorab ne prijavi (zaradi strahu, krivde in sramu).
In ob koncu še beseda kolegu teologu in sožupljanu, novinarju Dnevnika, ki je s svojim pisanjem o primeru suma spolnega nadlegovanja v murskosoboški škofiji skorajda zavzel mesto osumljenčevega »postulatorja«. Tega ne piševa z nobenim posebnim zadoščenjem, ampak ker je v tem trenutku to nujno. Slednji v Dnevniku (25.8.2018) brez kančka slabe vesti med drugim izziva s podatkom, kje živijo nekateri prijavitelji. Sprašujeva se, ali ga kot raziskovalnega novinarja ni nikoli zanimalo, da bi slišal tudi njihovo plat zgodbe? Saj jih je ob nedeljah najverjetneje celo videval pri sv. mašah. Morda bi ob poslušanju njihove stiske vsa teorija o zaroti proti duhovniku, ki jo je skoval, padla v vodo in bi na vrh privrela le izpoved malega človeka. A novinarja zgodba malih najbrž ne zanima, ampak samo interes »veljakov«, ki tolčejo po škofu. Zato sva mnenja, naj glede tega primera raje odloži svoje pero, kajti javnost si ne zasluži polresnic, zavajanj in »kopico« anonimnih komentatorjev. In še nekaj, kar v istem prispevku nobeno oko ne more spregledati: novinar o omenjenem duhovniku piše, da ta »res prizadene kakšno od tisočerih božjih stvarc, a množina na koncu preglasi ednino«. Ne, še eden je preveč, ko govorimo o spolni nedotakljivosti najbolj ranljivih. Mar ni bil Jezus tisti, ki nam je dal pravi zgled? »Karkoli ste storili enemu teh najmanjših mojih bratov, ste storili meni« (prim. Mt 25, 40).
mag. Mojca Belcl Magdič in Kristjan Belcl, zakonca
