Letos sem se po nekaj letnem omahovanju ker uradna Cerkev še ni potrdila verodostojnosti medžugorskih dogodkov (sv. Oče papež Frančišek v Mežugorje nastavil vizitatorja Poljaka) končno zdaj že tretjič zapored udeležil v več pogledih izjemnega romanja v Medžugorje. Zakaj izjemnega v več pogledih? Izbira datuma tudi letos od 25. 4. do 28. 4. 2019 za Domovino z državnimi zastavami v času ko doma sprevrženo praznujemo lažnivi državni praznik v čaščenju zločina, smo udeleženci romali h »Kraljici Mira-Majko Ljubavi« v Medžugorju, zdaj pred našimi očmi nastajajoče »svetovno zbirališče kristjanov« in »spovednica sveta« (G. Blažič-Demokracija28 zdne,9. maj2019).
Naše romanje bo gotovo z Marijino pomočjo in našimi dejanji in molitvami doprineslo s k spremembi ostudnega sedanjega stanja v tem pogledu, saj sem sam imel od lanskega junijskega praznovanja vse leto izobešeno zastavo na svojem domu, letos sem jo pa 25. 4. 2019 od vseh vremenskih vplivov temeljito obdelano snel z droga in jo nosil zavezano okoli vratu od vznožja do vrha bosih nog(po zgledu mlade italijanske družine tremi otroki) ob molitvi križevega pota »Slovenska Kalvarija« prof. Janeza Juhanta, katerega če se ne motim sem do zdaj v javnosti slišal samo na radiju OGNJIŠČE. Dobro in potrebno pa bi bilo če bi ga vpeljali v vse naše župnije saj zdaj morda naši birmanci komaj poznajo in vedo o dogodkih mučeniške smrti blaženega Alojzija Grozdeta. To romanje je izjemno tudi po vsestranski genialnosti voditelja romanja publicista gospoda Gašperja Blažiča pod krovno organizacijo Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve.
Po zgodnjem odhodu iz Ljubljane se nam je v Vinici pridružil naš duhovni spremljevalec pater Damjan Tikvič, predstojnik (gvardijan) v minoritskem samostanu in domu duhovnih vaj S. Trojica v Halozah. Gospod G. Blažič nam ga je predstavil kot spovednika pooblaščenega za posebne težje primere med drugim tudi za slovenski narod in preživetje uničujočega delovanja kulture smrti, ki jo s splavi izvaja porodnišnica, ki bi morala biti Hiša Življenja je pa po svoji zločinski dejavnosti Hiša Smrti naroda. Mene so naša mama leta 1936 šestega rodili in za menoj še dva in imam vedno v mislih, da me v sedanjem času ne bi bilo. Ob spovedovanju patra Damjana pri hoji na Križevac in po njej mi je prav gotovo Medžugorska Marija v misli pošiljala dejanja, ki jih moramo udejaniti če hočemo kot narod (in tudi Evropa) obstati na zemlji do sodnega dne. Pomnožiti moramo javno molitev pred porodnišnico (ki je na sodišče pripeljala p. T. Strehovca) kamor sem hodil tudi sam, vendar nas je bilo vedno samo peščica, čeprav ves narod dobiva dnevno smrtne udarce z umori nerojenih otrok. Kot sem že omenil sam izhajam iz številčne družine z ženo pa imava tri hčerke. Po 60 letu prejšnjega stoletja so se pa po afežejevski (da ženska, žena sama odloča o svojem trebuhu) uspešni propagandi naše družine smrtno skrčile glede rojstev. In tako si je na tisoče naših žena naložilo neznosno breme na svoja izmučena telesa po spoznanja dejanja. Tu enako krivdo nosimo tudi slovenski možje in fantje ko v gluhoti puščamo sebe in svoje dekleta in žene brez tega da bi vsak dan na glas govorili o tem uničujočem stanju in storili vse da bi ga odpravili. Kakšni moški pa smo ko smo brez enega glasu protesta dopustili da naše žene in dekleta same brez moža ali fanta same hodijo v hišo smrti. Najprej bi z referendumom morali zbrisati to enostransko sprevrženost ki zločinsko izključuje od Boga dane enosti moža in žene posebno glede otrok. Samo ali imamo može ki so se še pripravljeni izpostaviti v javnosti ko pa smo volivci tako poškodovani da ne dajemo glasu tistim ki so se že do sedaj izjemno dokazali na področju družinskega zakonika. Tu imam v mislih gospoda Aleša Primca izjemnega človeka ki je vodil in uspešno izpeljal dva družinska referenduma vodil proteste pred Vrhovnim sodiščem ki niso bili zaman, dalje pred državno RTV in v podporo krivično sodnijsko procesiranemu patru dr. Tadeju Strehovcu. Za vsa ta izredno pogumna dejanja za naš zagatni prostor ga naši volivci ob kandidaturi za mestnega svetnika Ljubljane niso nagradili.
V nadaljevanju smo opravili v naslednjih dveh dneh še vse načrtovano kot je navedeno v članku Gašperja Blažiča zgoraj. Ob vrnitvi domov smo drug drugemu obljubili če nam bo dano po Božji Milosti ob letu osorej zopet srečamo.
