V koš je métal dolga desetletja,
smo poznali ga še kot otroci,
pike je nabiral, ko smo froci
bosi tekali še vsa poletja.
Je potem končalo se metanje,
ni zadel več, koš se je izmikal,
se zato je vedno dlje odmikal,
slednjič napovedal mirovanje.
Kar, poglej ga, zopet se pojavi,
métal zdaj čez koše bi visoko,
v nepoštenost gazil bi globoko,
rekli zanj so, to je tiček pravi.
Ni več metal sam, imel je družbo,
v društvo kôšar naš se zdaj podal je,
čutil čudno v sebi zmagoslavje,
se v izpraznjevalno dal je službo.
Praznil koše tistim je nad sabo,
v žepe spravljal, kar je v njih ostalo,
vse, kar se je utajiti dalo,
kar bilo za lastno je porabo.
Kaj porekli smo nekdanji froci,
ki smo še spominjali se košev?
Da prodan je za peščico grošev,
da smetar je, rekli bi otroci.
