Mnenje javno je na Srednjem Vzhodu
vselej stvar bilo posebne vrste,
gledali pozorno so pod prste
vsakomur, imeli vse na vzvodu.
Ajatola, šah in takšni tiči
so bili na samem vrhu vedno,
ni bilo razpravljati sploh vredno,
kdor ni kimal, je odšel pri priči.
Tudi v našem času je enako,
srednjevzhodne brati je ankete
kot da lepil bi plakat, tapete,
kot da bi za miss razglašal spako.
Vedno brati treba je obratno,
poden je gotovo, kar je zgoraj,
zdrav želodec se izbruha skoraj,
Srednji vzhod – mentalno pač odvratno.
V Kazahstanu, berem zanje čase,
komisarka je na dobrem glasu,
se zamislim o prostoru, času,
vem takoj, za kakšne spet gre špase.
Ko Bulajeva se Vilajeta
v kazahstanskem tisku povzdiguje,
jasno je, da je s sistemom huje,
kot bi mislil, se slabo obeta.
O Bulajevi podatki skopi
so na voljo kajpak Kazahstancem,
več pove tem srednjevzhodnim Kranjcem,
glas, o njej ki kroži po Evropi.
Da ocena skoraj je enica,
da Bulajeva jim je v sramoto,
domovine kaže da goloto
vsem vzhodnjaška ta tovarišica.
