Prekucija očitno se dogaja,
revolucija je na pohodu,
vidiš zvezdo na nebeškem svodu,
tam, kjer sivolasi mož prihaja.
Plemenitega rodu možiček,
pravijo o njem, ki ga poznajo,
vsaj za takšnega ga pač imajo,
ne vedoč, kdo je v resnici striček.
Jelen se mendá je svojčas pisal,
jelen ali bodi kakor koli,
plemenit zdaj teka naokoli,
bi plebejstvo svoje rad izbrisal.
Pa ne more, revež, spremeniti
zgodovine ljudstva, niti lastne,
tudi če nesmisle širi mastne,
ga na laži brž je uloviti.
Dobro, pa naj tip bo plemeniti,
rekli so sodobni oblastniki,
da je le predan ves naši kliki,
da poceni ga je moč kupiti.
Skupaj z njim njegovo vso nesnago,
plemenitost reakcionarno,
vse dogaja se utilitarno,
v revolucije prevrača zmago.
Šel na romanje je plemeniti,
ne prav daleč, je prestopil Sotlo,
dal izjavo vdanostno prav votlo,
sebe dal plemenitaš razkriti.
Takšna anamneza zdaj je stanja,
je prekucija, se ve, uspela,
saj resnica je, ne laž debela,
da kovinarju se revež klanja.
