Pesem ta na jugu se godi,
kjer je sonce makedonsko vroče,
na trenutke šmentano pekoče,
ko se praznik ilinden slavi.
Ilinden je praznik dobro znan,
tudi gazda Todor ga praznuje
na te-ve-ju ko se prikazuje,
ilinden, to Ilijev je dan.
Todor na proslavo goste vabi,
zanj je ilinden kot krstna slava,
je družinska vélika zabava,
na nikogar gazda ne pozabi.
Strelja kajpak se na tej zabavi,
gostje že vnaprej so vsi izbrani,
zanje poskrbljeno je v dvorani,
Todor gostom puškice pripravi.
Ilinden tako si on predstavlja,
da na desno merijo zadetki,
v tarčo z leve tja letijo metki,
Todor ilinden tako proslavlja.
Tarča z desne naj bo prestreljena,
da se ve, kdo v igri tej zmaguje,
tudi če zadetke si kupuje,
da na videz tekma bo dobljena.
Pa bi skoraj šlo po zlu streljánje,
bi namera zlahka se skazíla,
neprevidnost se je pripetila,
Todor bil je kriv za to dejanje.
Kmalu zmešal štrene bi mu gost,
ki pomotoma je bil povabljen,
po njegovem bil grdo zlorabljen,
ker preveč ta gost je bil preprost.
Gost vznemiril je oblast vrhovno,
turško kajpak, ki ji Todor služi,
to, s katero gazda rad se druži,
ki pozicijo mu daje krovno.
Raje Todor gosta je zavrnil,
zanj pri njem ne najde se prostora,
Todor ubogljivec biti mora,
se v nasprotnem zlahka bi prevrnil.
Ve, da se lahko slabo mu piše,
če se izneveri gospodarjem,
kakor da bi sprl se z denarjem,
raje Todor stisne v kot se hiše.
Todor je seveda ubogljiv,
v drži klečeplazni ves prelomljen,
v duhu orientalskem revež zlomljen
kakor na povodcu je vodljiv.
Ilindensko s tem je praznovanje
tokrat vso ubornost pokazalo,
obeležje mu balkansko dalo
v prazno zopet klavrno streljánje.
