Rekli so, da je za timsko delo,
kolektivno, da je za ekipno,
zanj početje ni stereotipno,
dušo vlaga vanj fant svojo celo.
Tim iz komisije se mu reče,
socialen je, idejno pravi,
kaj, se vprašaš, mu roji po glavi,
ko takole naokoli teče.
Biciklira, a ne sam, je v družbi,
levo je od njega znanka Tanja,
on po Mestnem trgu, kot da sanja,
da v evropski je visoki službi.
Ga ustavijo, da to ni v redu,
kar počenja, s kom se fant pajdaši,
on pa jezno brani se, češ naši
so z menoj, vse to je na sporedu.
Mu pokažejo potem njegove
iste te na neki grdi sliki,
v hipu Timu sprožijo se tiki,
kot da bika grabiš za rogove.
Zvezdnato nebo da je ta slika,
Tim pajdaše svoje ostro brani,
se drži še bolj ob levi strani
in se sam z balanco vstran umika.
Se z bicikla dere, crkovino
kot da mrhovinar bi začutil,
vpije, da že davno prej je slutil
ta napad na prava vladavino.
Vidiš v hipu, nekaj da nažira
mu pokončnost, mu balanco trese,
drža ta ga slednjič v stran odnese,
ko tako brezglavo biciklira.
Varne vožnje ne pozna počasne,
brez skrbi, njegov dan enkrat pride,
Tim ne zvozi serpentine, ride,
videl ta na tleh bo zvezde jasne.
