Piše: Uroš Gabrijelčič
Kot je že dolgo v navadi, se v dnevih pred in med Prešernovim praznikom, ki je tudi državni praznik, objavljajo različni članki, filmski prispevki in zgodi se tudi Prešernova proslava, kjer so vsako leto najprestižnejše nagrade v slovenski kulturi veselijo srečni izbranci. No, ne vsi, a to je že druga zgodba.
Nekaterim prispevkom na to temo na rob, bi rad dodal tudi nekaj svojih razmislekov.
Če gremo po vrsti, nekatere moti proslavljanje ob obletnici pesnikovi smrti, kar je na splošno slovenska praksa, to pa naj bi med drugim kazalo celo na morbidni značaj našega naroda. Po njihovem mnenju bi bilo bolje praznik njemu v slavo umestiti na njegov rojstni dan. Morda, ampak, ali je to tako zelo pomembno in ali celo kaže na problematičen značaj nacije, ki to počne? Moje mnenje je, da ne.
Ob rojstvu je vsak človek nepopisan list, nekakšna matrica s potencialom za bolj ali manj ustvarjalen razvoj. Številni posamezniki iz svojega življenja ne naredijo nič posebnega in so opaženi zgolj v svojem ozkem krogu, znotraj katerega delujejo, dokler se jim ura ne isteče. In so po smrti hitro pozabljeni, celo od svojih bližnjih, kar pričajo številni zapuščeni grobovi. Seveda ni nič narobe z življenjem na obrobju človeške kolektivne zavesti ali z neopaženostjo, kajti vsak si sam izbira svojo pot in stopa po njej bolj ali manj v smeri, ki si jo je začrtal.
Življenja in dela nekaterih posameznikov so bolj vidna in bolj prisotna v naši družbeni zavesti, pri čemer ne gre vedno za kulturo, ampak tudi druge dejavnosti, ki zaznamujejo in opredeljujejo človeštvo. A držimo se kulture oziroma natančneje umetnosti, kajti kultura je dokaj širok pojem, saj poznamo tudi kulturo prehranjevanja, bivanja, oblačenja, obnašanja in da, celo kulturo pitja. Ta je na Slovenskem še zlasti v ospredju zanimanja, po mnenju nekaterih celo preveč pri vrhu priljubljenih kulturnih dejavnosti … In glej, ga glej, celo pri najbolj vidnih ustvarjalcih, na primer pri Prešernu, ki ga pogosto imenujejo kar pijanec.
Ko gre za umetnost, opažam, da je to ena izmed tistih tem, ki ima toliko poznavalcev in »poznavalcev«, kot je njenih sledilcev, in tudi s tem ni nič narobe, čeprav je treba ob tem pripomniti, da mnenja večine ljudi, ki je dokazljivo slabo izobraženih, pač niso pomembna. Demokracija gor ali dol, ljudje se po izobraženosti in dojemljivosti umetnosti pač ločimo, črta, ki ločuje ene od drugih pa je precej sporna, kajti umetnost naj bi sodila med tiste teme, o katerih se ne razpravlja, tako kot na primer tisti znani latinski rek, ki se nanaša na okus, de gustibus non est disputandum.
Nič bi ne moglo biti dlje od resnice. Zakaj bi neko mnenje zelo slabo izobraženega človeka s komaj končano osnovno šolo, lahko bilo relevenatno, ko gre za oceno, ali je nekaj umetnost, ali ne? Ali ne bi mogli ti neizobraženi z isto pravico soditi tudi o znenstvenih dosežkih? Načeloma lahko, pa vendar ljudje tega večinoma ne počnejo, razen morda tistih, ki verjamejo, da je Zemlja ploščata. Zakaj? Ker se je njihova pomanjkljiva izobraženost hitro izkaže kot nevednost. Do tu so stvari torej razumljive, a ko gre za umetnost, pač velja, da imajo vsake oči svojega malarja. Osnovni nesporazum je v tem, da doživljanje umetnosti ni le emocionalno delovanje, ki vzbuja ugodnje ali neugodje, niti ne gre za to, ali je nekomu nekaj všeč ali ne, pač pa za to, ali resnično vsakdo razume vsebinsko sporočilo neke umetnine. Ali zna razločiti klišejske izpovedi in »zlajnane« teme ter neizvirno podajanje od resnično novih stvaritev, temelječih tako na razumu kot na čustvih, od globljih spoznanj, ki niso vidna na prvi pogled, za nekatere pa ostajajo nevidna za vedno.Te vrste tema je »večna« in zelo kompleksna, vendar moj namen tokrat ni ukvarjanje z njo.
Gre za bolj preprost odnos Slovencev do kulture, v tem primeru izražen z visokimi državnimi priznanji, ki se jih podeljuje na Prešernovi proslavi. Številni menijo, da smo eden redkih narodov, ki sploh podeljuje takšna priznanja in da dneva kulture drugi narodi ne praznujejo. Morda, a zakaj bi nas moralo to motiti? Že od Trubarja dalje se ve, da so se Slovenci identificirali s svojim jezikom in kulturo, ki je dobila svoj izraz tudi v slovenskem jeziku. Za element identifikacije je bil za nas ob pomanjkanju državotvornih pobud in predvsem njihovega udejanja element preživetja, ki nas je pomagal ohraniti v relativno homogeni skupnosti. Sam v tem ne vidim nič spornega, pač pa nekaj, kar je treba negovati in ohranjati iz generacije v generacijo.
Zakaj se ta proslava in z njo povezana priznanja poosebljajo s Prešernom in ne nekom drugim, na primer Cankarjem? Menim, da je za to več razlogov, od katerih je eden povezan z dobo v kateri sta živela. Nikakor ne odrekam pisateljske veličine Cankarja, a se mi zdi, da je bila izbira za Prešerna vseeno prava. A če vsa ta akademska vprašanja pustimo ob strani in se soočimo z nekaterimi zapisi, ki so se ob prazniku pojavili tudi letos, ne moremo mimo nekaterih zelo spornih, da ne rečem sramotnih navedb.
Tako smo lahko prebrali, da je bil Prešeren pijanec, neuspešen v svojem poklicu, predvsem pa je imel nekaj zelo spornih intimnih odnosov z ženskami, nekaterimi celo zelo mladimi. Zaplodil je nekaj nezakonskih otrok, ki naj bi jih priznal šele na smrtni postelji in še in še. Če strnemo te očitke, naj bi živel precej zavržno življenje. In temu človeku, so ogorčeni licemerci, smo posvetili največji kulturni praznik, po njem pa imenujemo najbolj prestižne državne nagrade.
Mislim, da je povsem zgrešeno na ta način razumeti tako ta praznik kot razloge za častne nagrade, ki se imenujejo po njem.
Prvič zato, ker tega posthumnega priznanja ni dobil zaradi svojega življenja, ki je bilo morda manj zgledno, kot bi si želeli. In vendar, o tej plati njegovega življenja ne vemo toliko, da bi bila naša sodba lahko tako uničujoča, kot tudi o njegovem navdušenju nad ženskami, ki so bile po današnji terminologiji najstnice. Mimgrede, najstnice so bile v zgodovine zelo pogosto žene vplivnih moških, celo princese in kraljice ali pa v še bolj oddaljenih časih faraonke ali vsaj kandidatke za ta najvišji naziv v egipčanski zgodovini. Koliko so njegovi tovrstni odnosi s temi dekleti temeljili na »prisili«, ne vemo in ali so bili do njih krivični, ker so bili zavajajoči, tudi ne. To, da je bil neskončno zaljubljen v svojo Julijo, od katere je bil 17 let starejši, se pa danes, ko je razlika med paroma (v obe smeri) pogosto precej večja (20, 30 ali celo več let), ne bi smeli čuditi, zgražanje nad tem dejstvom pa je vsaj licemersko.
In tu je še očitek o Prešernu kot nepoboljšljivemu pijancu, ki da je tudi umrl zaradi ciroze jeter. Tudi če je bilo tako, danes te vrste ljudi obravnavamo kot bolnike, najvišjo ceno za svojo bolezen pa je plačal sam. In, kar je bistveno, ob prazniku, posvečenemu njegovemu spominu, slavimo njegove pesniške dosežke in ne njegovega življenja. Njegova umetnost je tista, zaradi katere bo živel večno, ali kot pravi Aškerc za umetnike na splošno: »V delih svojih delih živel sam boš večno!«
Nimam namena braniti Prešerna, ker se sam s svojim delom najbolj dokazuje, tistim pač, ki so dojemljivi za pesniško besedo. Vsem drugim pa tako ni pomoči. Kot ni pomoči tistim, ki se o Wagnerju izražajo kot o nekom, ki da je pisal neke pesmice, ali pa v isti sapi s Picassom omenjajo nekega slovenskega mazača A.P. Vsem tem bi prišlo prav Prešernovo priporočilo: »Le čevlje sodi naj kopitar!«
