Odkritje spomenika dr. Janeza Stanovnika, ki ga je RTV proglasila za »očeta naroda« je bilo sprva napovedano za 9. maj. To je bilo odpovedano zaradi ponavljajočih petkovih prostaških demonstracij njegovih pristašev. Ob prisotnosti policije, bi namreč hudo trpela svečanost dogodka. Dne 4. avgusta 2020 pa je Srbin, vsemu Slovenskemu narodu v posmeh, le uspel postaviti in odkriti spomenik »očeta naroda«, judeža Slovenskega naroda in suverene demokratične države Slovenije.
Že pred nekaj leti smo na TV Severna Koreja, pardon, lapsus, RTV Slovenija, lahko gledali komunistično propagandni dokumentarec z naslovom »oče naroda« o življenju dr. Janeza Stanovnika iz Ljubljane. Dne 06.02.2020, na pogrebu z vojaškimi častmi države Republike Slovenije, ga je tudi »veliki vodja«, glavni pogrebni govorec Milan Kučan imenoval za »očeta naroda«, kar je zvesto povzela RTV, javna radikalna komunistična televizija. V soboto 15.2.2020 nam je omenjena televizija ponovno prala možgane z »velikim vodjem« in čaščenjem »očeta naroda«.
Zveza borcev NOB je takoj po smrti 31.1.2020 napovedala postavitev spomenika dr. Janezu Stanovniku »očetu naroda«. V glasilu partijske celice podjetja Kolektor -DELO, smo lahko dne 28.3.2020 prebrali, da bo centralni komite komunistične partije – MOL na čelu s tovarišem Zoranom Jankovičem, s partizanskim imenom »Jebač farmacevtke«: »Janezu Stanovniku s partizanskim imenom Tine, kot enemu najpomembnejših osebnosti, ki so sooblikovali slovensko narodnoosvobodilno pot do svobode, in za zasluge pri oblikovanju slovenske državne identitete, postavila spomenik.« (citat).
Namesto 9. maja je »veliki jebač« napovedal veliko nadomestno proslavo dneva zmage in veličastno odkritje spomenika »očeta naroda« za 4. avgust, vendar je vse minilo brez vsakega pompa. Na RTV pa smo dne 4. 8. 2020 videli le kratko novičko o dogodku, nekaj deset ljudi in dva gardista slovenske vojske. Slavnih praporščakov nismo videli, niti partizanskega pevskega zbora, niti radikalnih levuharjev, da bi ta dva slovenska gardista popljuvali in ozmerjali z izdajalci. Kje ste bili? Fantje, pljuvat je treba in kozlat! Kam ste se skrili?
Veliki jebač farmacevtke je imel letos tri glavne propadle »ekološke« projekte, od teh mu je delno uspel le spomenik judežu Slovenskega naroda. Pri pitni vodi, ekološkem projektu kanala dreka čez vodno zajetje Ljubljane, gradbena dela stojijo. Narod noče več piti dreka velikega jebača farmacevtke »i svih ostalih po spisku od tužilaštva do vrhovnog suda«. Tudi motnega šnopsa od zamudne žgajnerice noče več kupovati. Ekološki projekt zelena Olimpija – državni prvak, je letos tudi propadel. Državni prvak v fuzbalu je postalo Celje, ki je nažgalo Olimpijo, ki je šele tretja za Mariborom in sedaj ekološko razpada. Prvič po 100 letih je državni prvak v fuzbalu postalo moštvo, katerega glavni zvezdniki in večina igralcev, so Slovenci. Glej no glej, na tiskovnih konferencah govorijo slovensko, in to pravilno!
Fuzbal je znanilec sprememb, tu se božjega prsta ne da spregledati! Velikemu jebaču farmacevtke se v Sloveniji izteka čas. Vleče ga domov, v zavetje mame Srbije. Težav s razsipnimi sinovi v osebnem stečaju je bilo preveč. Razen južnjakov s 14-dnevnim začasnim prebivališčem, ga ne bo volil nihče več. Se bo pa do smrti lahko na široko smejal: »Oca vam jebem naroda blesavog slovenačkog! Jebeš narod, koji nezna, ni ko mu je otac! Uturio sam ga ja vama, Slovenci! A za mene, bogami, barem se zna, ko mi je otac!«
Uturil ga je tudi farmacevtki. Pri tem pa, bodimo pošteni, nas je ena sama zelena ekološka fovšija. Feministke so bile tiho, kot varuhi narave pri kanalu dreka čez pitno vodo. Edino, kar je upravičeno, bi bila pritožba takratne ministrice za delo in enake možnosti Anje Kopač Mrak, ker ostale kandidatke, ki so se prijavile za službo v lekarni, niso imele enakih možnosti fukanja z županom. Pa da vidimo, katera je boljša. No, v državi, kjer je Varuh Človekovih Pravic Peter Svetina mimo razpisa ekstra povabil in vzel v službo propadlo agentko Simono Drenik, ostalim 34-tim kandidatom in kandidatkam, ki so se prijavili na natečaj, pa ni dal nobenih možnosti, to še ni tako hudo. Kurc pa take enake možnosti, so se molče jezile feministke. Kandidatke za službo varuhu človekovih pravic, še poštenega fuka niso mogle ponuditi. Kje je tu enakopravnost? Pa pustimo zdaj te neokusne čenče in se posvetimo vprašanju očeta naroda.
Dr. Janez Stanovnik, oče naroda? Se je RTV v propagandno komunističnem deliriju do konca zblodilo?
Sliši se neverjetno. To je za slovenski narod novo razodetje! Nesrečniki, slepci in nevedneži se zaslug dr. Janeza Stanovnika, našega očeta, celih 30 let nismo zavedali. Še manj smo se zavedali, da je samostojna demokratična država Slovenija utemeljena na NOB v letih 1941-1945 in programu OF iz leta 1941.
Tisti, ki smo 23.decembra leta 1990 na plebiscitu glasovali za samostojno, demokratično državo Slovenijo, bilo nas je skoraj 90 %, smo do sedaj »naivno mislili«, da je bil za to zaslužen DEMOS, ki je plebiscit organiziral, ter s tem prvič po 2. svetovni vojni uspel preseči razkol Slovenskega naroda, ki ga je povzročila komunistična revolucija in genocid nad lastnim narodom po koncu 2. svetovne vojne. To je bil prelom. Čakanja je bilo konec. Tisti, ki smo na plebiscitu glasovali za samostojno in demokratično državo Slovenijo nismo imeli miselnosti, da je treba čakati, da nas bo kdo drug osvobodil, temveč smo se osvobodili sami. In to kljub temu, da nam je dr. Janez Stanovnik rekel, da delamo narodov samomor.
Program DEMOS-a je leta 1990 končno poenotil slovenski narod. Program OF leta 1941 pa tega ni storil. Vendar, zveza borcev NOB in RTV nas sedaj vneto prepričujejo, da je DEMOS masovno zavedel ves Slovenski narod, da plebiscit leta 1990 ni resnični temelj samostojne demokratične države Slovenije, pač pa je bil to jokavi odhod Sonje Lokar, Milana Kučana in tovarišev iz kongresa zveze komunistov Jugoslavije v Beogradu leta 1990. Počastimo to sedaj z minuto molka in iskrenim jokom, naj tečejo solze, naj bolečina izlije se na tla. Tovarišica Sonja Lokar, s partizanskim imenom – Solza, si zasluži spomenik »matere naroda«! Tik zraven spomenika dr. Janeza Stanovnika »očeta naroda«. Zgoraj pa debel napis: »oče in mati Slovenskega naroda«.
Propagandni komunistični dokumentarec RTV z naslovom »oče naroda« je bil posnet še za časa življenja Dr. Janeza Stanovnika. V njem tudi sam nastopa. Naslovu in poimenovanju v dokumentarcu »oče naroda«, kar naj bi si izmislili ljudje (ni jasno kateri ljudje). Dr. Janez Stanovnik temu ni nasprotoval, to mu je kvečjemu godilo. Če bi bil Dr. Janez Stanovnik resnično: »velik človek in človek z razkošnim znanjem«, kot ga je v pogrebnem govoru označil glavni govorec Milan Kučan, nebi nikoli dovolil, da ga v dokumentarcu imenujejo »oče naroda«, še manj bi dovolil naslov dokumentarca »oče naroda«. Ter nadalje, če bi imel res kaj modrosti, ki mu jo pripisuje glavni pogrebni govorec, bi tako poimenovanje prepustil prihodnjim rodovom naroda, če bi tako poimenovanje narod kdaj resnično ponotranjil. Resnični intelektualci z razkošnim znanjem, se namreč takim (samo)razglasitvam za časa življenja, izogibajo, oziroma ga ne dovolijo, ker napuha in nečimrnosti ne poznajo.
Kdo pa je res oče naroda? Narod joče, išče in potrebuje očeta!
Če vzamemo za kriterij, da je bilo rojstvo naroda takrat, ko je narod dobil v materinščini zapisano besedo, potem je bil »oče naroda« Primož Trubar iz Rašice pri Velikih Laščah, mati naroda pa materinščina. To je bilo leta 1550, ne leta 1945. Seveda je slovenski staroselski narod na območju vzhodnih Alp obstajal že več kot tisoč let pred Trubarjem, kar je poleg znanstvenikov Venetske teorije neizpodbitno dokazal Dr. Anton Perdih.
Dr. Anton Perdih je za svoje znanstveno delo dobil veliko priznanj, ni pa dobil Nobelove nagrade. Prvi (in do sedaj edini) slovenski nobelovec je bil leta 1923 Dr. Friderik Pregl. Njegov stari oče Miha Pregelj, kmečki sin iz Ustij pri Litiji, častni ljubljanski meščan, naklonjen slovenskemu narodnemu gibanju, je sam zbiral denar za Čopov nagrobni spomenik. Ni ga vzel iz mestnega proračuna. Pri tem je bil tako uspešen, da je ostalo denarja še za obnovo Vodnikovega in Linhartovega spomenika. Slovenski ljudje so te velike može sčasoma prepoznali kot buditelje slovenskega naroda, narodne zavesti in materinega jezika. Nihče pa ni bil tako domišljav, da bi jim pripisoval kakšno povezavo s spočetjem Slovenskega naroda, kaj šele, da bi se oni sami na okrog hvalili z očetovstvom. Toda vrnimo se k Trubarju. Morda je slovenskemu narodu prav Primož Trubar napisal in podpisal rojstni list. Torej je bil nekakšen »matičar« Slovenskega naroda.
Sklepati je, da glavni pogrebni govorec Milan Kučan in doktorica zgodovine Rosvita Pesek temu nasprotno v deliriju domišljavosti menita, da je bilo rojstvo naroda leta 1945, »oče naroda« pa mlad, 20 letni partizan Janez Stanovnik – Tine. Pravi komunisti iz FDV v Ljubljani, bi temu najbrž nasprotovali, ker se narod sploh nikoli ni rodil in nima ne očeta, ne matere. Menda sedaj profesorji na FDV v Ljubljani predavajo, da narodov sploh ni, da je po marksistični teoriji, vsa zgodovina človeštva, zgodovina razrednega boja. Vsi narodi so ena sama raja, vse je en sam razredni boj. Po nepreverjenih čenčah se na FDV sedaj tudi zbira denar (1,9 milijona EUR) za nakup Titove politične šole v Kumrovcu za utrjevanja enoumja, saj so Kitajski komunisti odstopili od nakupa in Hrvaški pustili 81.000 EUR are. Take priložnosti ni za izpustiti! FDV bi lahko zaprosila tudi za evropska sredstva in pomagala »bratom« Hrvatom, da se znebijo komunističnih ruševin. Na voljo je tudi dobro ohranjen Titov bunker v Bosni. »Prava ideja!«, bi rekli na komunistični RTV, ki bi se je najlažje znebili tako, da jo preselimo v Kumrovec! Kupnina 1,9 milijona EUR je mačji kašelj v primerjavi s 100 milijonov EUR letno plus harač na žarnico, kar plačujemo zdaj. V Kumrovcu naj RTV postavi antene in oddaja naprej po celi bivši komunistični Jugoslaviji. Če bodo gledalci plačali to bedno komunistično propagando.
Vrnimo se k iskanju očeta naroda. Morda najdemo kakšne zgodovinske botre naroda. Slovenci smo bili več kot tisoč let narod s svojo domovino vendar brez svoje enotne samostojne države. Takemu narodu je težko, vendar smo obstali. Imeli smo velike junake, ki so slovenski narod in našo domovino stoletja branili pred zavojevalci in jo večino ohranili. Naše narodovo ozemlje se je vso zgodovino krčilo. V čast pa si lahko štejemo, da nikoli v zgodovini nismo napadli, ne zatirali kakšnega drugega naroda, čeprav morda le zato, ker smo za take podvige številčno premajhni, ne pa tudi boljši ljudje od drugih. No, to ne drži povsem, komunisti so leta 1942 po Sloveniji genocidno pobijali Rome.
Že kmalu po Trubarjevemu letu 1550, leta 1593 v bitki pri Sisku, so slovenski narod in domovino pred turško vojsko na vzhodni meji ubranili Andrej Turjaški in Adam Ravbar s slovensko vojsko Kranjskih, Koroških in Štajerskih plemičev. V grbu države Slovenije imamo tri zlate zvezde Celjskih grofov iz časa pred Trubarjem, ki so v 15. stoletju vladali velikemu delu današnje Slovenije. V 1. svetovni vojni so slovenski vojaki na prvi frontni liniji ubranili soško fronto, svojo rodno zemljo, in v znameniti 12. bitki premagali italijansko vojsko ter jo pognali čez reko Piavo. Skupaj je v prvi svetovni vojni na vseh bojiščih umrlo od 35.000 do 40.000 slovenskih vojakov. Zaradi tajnega Londonskega sporazuma iz leta 1915 med Italijo in silami antante, smo takrat krivično izgubili Slovensko Primorsko in Istro. K sreči sta katoliška duhovnika Dr. Fran Kovačič in Dr. Matija Slavič na pariški mirovni konferenci leta 1919 antantne velesile prepričala, da je Prekmurje slovenska pokrajina, kar je ostala po zaslugi pogumnega narodnostnega delovanja katoliškega duhovnika Jožefa Klekla in njegovih sodelavcev. Tako smo uspeli vrniti Prekmurje k matični domovini. Pred ca 100 leti je general Rudolf Maister s slovenskimi junaki ubranil naš narod in domovino na severni meji. V 2. svetovni vojni so slovenski partizani na koncu vojne z vojaško silo držali večino ozemlja slovenskega naroda, vendar so ga slovenski komunisti priključili k Jugoslaviji, brez da bi na referendumu narod vprašali, če si to želi. Leta 1947 je s pariško mirovno pogodbo med Jugoslavijo in Italijo velik del Slovenske Primorske in Istre uspelo vrniti matični domovini Sloveniji. Velik del slovenske zemlje, Trst, Gorica in ca 100.000 Slovencev pa je ostalo v Italiji. Leta 2020 nam je uspelo vrniti Narodni dom v Trstu. In še bi lahko naštevali slovenske junake, njihova domoljubna dejanja in zasluge.
Zaveden slovenski narod in njegovi razumniki so se uspešno vso zgodovino upirali germanizaciji, italijanizaciji, madžarizaciji in srbizaciji. Vse zgoraj naštete in še marsikoga, bi lahko imenovali za »zgodovinske botre« sedanje samostojne suverene države Slovenije. Saj ne narod, ne država ne more obstati, če v svoji zgodovini ne more z vojaško silo ubraniti narodovega ozemlja in ne ohraniti svojega materinega jezika. Brez vsega tega, ne naroda, ne slovenske zemlje, ne domovine, ne suverene države Slovenije, danes nebi bilo. Kljub temu, da so naši junaki skozi vso zgodovino vsakič ubranili slovenski narod, slovensko zemljo, domovino in materinščino, samostojne države Slovenije niso uspeli ustvariti.
Pred ca 30 leti se nam je končno nasmehnila zgodovina. Izredno sposobnim junakom, z majhno vojsko slabo oboroženih pogumnih domoljubov je uspelo premagati napadalca, sovražnika z rdečo zvezdo na čeladah – Jugoslovansko Narodno Armijo, osamosvojiti našo domovino in ustanoviti državo Slovenijo. Slovenski narod jih je na plebiscitu in v vojni za samostojno demokratično državo Slovenijo podprl z vsem srcem ter uresničil stoletja dolge sanje. Veseli, srečni in hvaležni smo, da jo imamo, suvereno demokratično državo Slovenskega naroda. O tem so lahko naši pradedi, dedi in očetje le sanjali. Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet, poje naša himna, ki jo je že leta 1844 napisal dr. France Prešern. Narod ga je spontano z dušo in srcem vzel za našega največjega pesnika. Ustanovitev suverene demokratične države Slovenije je triumf, zmaga vseh zmag, največja zmaga Slovenskega naroda.
Največji junak osamosvojitve Slovenije je bil Janez Janša iz Grosupljega. Oče slovenske osamosvojitve in ustanovitve slovenske države pa je bil Dr. Jože Pučnik iz Črešnjevca pri Slovenski Bistrici. Tisti, ki smo živeli v času, ko je divjala vojna za samostojno Slovenijo in ko se je rodila samostojna država Slovenija, smo bili neposredne priče tega epohalnega zgodovinskega dogodka. O junakih, očetih in botrih bodo sodili prihodnji rodovi naroda. Ne Janez Janša, ne dr. Jože Pučnik, pa se nista nikoli samooklicala za kakšne zasluge, niti je to storil kdo drug od junakov osamosvojitve. Vsem domoljubnim junakom gre večna čast in slava. Prihodnji rodovi naroda jim bodo hvaležni. Do sedaj je bila domovina do junakov osamosvojitve in ustanovitve države Slovenije le zlobna, krivična mačeha, ter slavi lažne preroke in judeže naroda.
Judež naroda, ki dela samomor, kar mu prihodnji rodovi ne bodo odpustili!
Pokojni dr. Janez Stanovnik v času osamosvojitve Slovenije in ustanovitve države Slovenije ni bil na strani Slovenskega naroda, še manj na strani junakov osamosvojitve. Bil je na strani jugoslovanske komunistično vojaške diktature, oziroma natančneje takrat že srbske vojaške diktature, ki je z vojsko, tanki, letalstvom in rdečo zvezdo na čeladah, napadla našo domovino. Nekateri so ga označili celo za izdajalca, ker naj bi dovolil izročitev orožja slovenske teritorialne obrambe sovražnikovi vojski. Govoril je, da je osamosvojitev Slovenije narodov samomor, kar mu bodoči rodovi ne bodo odpustili! To vemo vsi, ki smo takrat živeli in spremljali te grozovite prelomne zgodovinske dogodke. Bog nam pomagaj, če takrat naši junaški domoljubi nebi zmagali v vojni za samostojno Slovenijo. Srbska JNA bi s tanki pregazila našo domovino in pobila vse slovenske domoljube, kot je naredila masaker na Hrvaškem, Bosni in na Kosovu. Dr. Janeza Stanovnika bi torej lahko kvečjemu poimenovali za judeža naroda, vdanemu komunizmu in Jugoslaviji, ne pa slovenskemu narodu.
Kljub temu je država Slovenija dr. Janezu Stanovniku priredila pogreb z vojaškimi častmi samostojne in sicer menda mimo uradnih predpisov. Kaj zato, ne bodimo ozkosrčni birokrati. Dr. Janez Stanovnik je imel najbrž na nek svoj način rad domovino in ji služil, kot je pač mislil, da je prav. Vendar tisti, ki se je odločil za pogreb z vojaškimi častmi samostojne države Slovenije, do pokojnega ni bil pošten. Vprašati bi se moral, kakšne vrste pogreb si je pokojni resnično želel, ne pa kakšne vrste pogreb si želijo pogrebci in glavni govornik na pogrebu Milan Kučan. Morda pa si je pokojni v resnici želel pogreb s častmi komunistične partije v krogu svojih tovarišev in svojcev, ne pa z vojaškimi častmi države Slovenije, katere nastanka si sam ni nikoli želel. Nastala je kljub njegovemu aktivno nasprotnemu političnemu prepričanju in delovanju, ko je po njegovem Slovenski narod delal samomor, kar mu bodoči rodovi ne bodo odpustili! No, naša draga, iz »samomora naroda« nastala država Slovenija, je dr. Janezu Stanovniku na koncu naredila državni pogreb z vojaškimi častmi. Bodoči rodovi Slovenskega naroda mu bomo odpustili, ne pa tudi pozabili! Opominjal nas bo njegov spomenik!
Komunistična pogrebna histerija in zlorabljena pieteta
Običajno in spoštljivo je, da se na pogrebu pove vse vrline in zasluge pokojnega. To je storil v svojem pogrebnem govoru tudi veliki vodja Milan Kučan, ter zaključil (citat): »Poslovil se je velik človek. V naš spomin se je zapisal državnik Stanovnik, partizan Tine, človek s košatimi brki, blagim pogledom in odločnim glasom resnice, človek z razkošnim znanjem, oče naroda. Človek, ki so mu to ime dali slovenski ljudje, ko so v času stisk in negotovosti v njem videli zanesljivo oporišče in moralno vodilo. Njegovo dolgo potovanje v prihodnost je zdaj končano.«
Pogreb je zato, da žalujoči poslovijo od pokojnega. Vsak, ki to želi, naj na pogrebu iskreno pove, kar misli in čuti o pokojnemu. Vendar mora paziti, da ne laže, saj se pokojni ne more več braniti z »odločnim glasom resnice«. Trditev, da se je dne 6.02.2020 na Ljubljanskih Žalah država Slovenija z vojaškimi častmi poslovila od »državnika in očeta naroda, ki so mu to ime dali slovenski ljudje«, je groteskna laž, shizofrena manipulacija in strašenje naroda. Državnik, oče naroda je umrl! Kaj bomo pa zdaj? Kdo nas bo pa sedaj čuval in branil? Ali naj vzamemo puške in gremo nazaj v hosto?
Da naj bi imel dr. Janez Stanovnik »zasluge pri oblikovanju slovenske državne identitete«, je groteskna novinarska laž, komunistična propaganda DELA, ki dejansko izdeluje izmišljeno zgodovino. Že pred DELOM je glavni govorec Milan Kučan na pogrebu v partijski maniri spretno plasiral laž, da je bil pokojni dr. Janez Stanovnik »državnik«. Namreč, če na pogrebu z vojaškimi častmi države Slovenije glavni govornik pokojnika imenuje za »državnika«, vsak običajen človek dojema, da gre za državnika samostojne države Slovenije. To je čista zgodovinska laž.
Dr. Janez Stanovnik je bil politik in funkcionar, ne pa tudi državnik, propadle države komunistične diktature Jugoslavije. Bil je tudi 2 leti predsednik Socialistične Republike Slovenije v okviru Jugoslavije, v kateri SRS ni bila samostojna suverena država. V komunistični Jugoslaviji Dr. Janez Stanovnik ni bil kdove kako znan in vpliven politik. Večina ljudi izpod komunističnega režima se spomni, kdo je bil Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Stane Dolanc, France Popit, Milan Kučan, za Dr. Janeza Stanovnika pa je malokdo slišal. Na funkcijo predsednika Socialistične Republike Slovenije je bil dr. Janez Stanovnik »izvoljen« leta 1988 še po starem komunističnem sistemu posrednih volitev med štirimi kandidati komunistične partije. V propagando komunističnem dokumentarcu RTV Slovenija je navedeno, da naj bi si kot predsednik SRS med leti 1988 in 1990 »prislužil« naziv »oče naroda«. Le s čim in kako neki? Saj niti izvoljen ni bil od naroda na svobodnih demokratičnih volitvah. Narod pa ga je dojemal zgolj kot še enega, od komunistične partije vsiljenega aparatčika. Nihče ga ni imel niti za »našega predsednika« naše domovine Slovenije, kaj šele za »očeta naroda«. V 30 letih zgodovine samostojne države Slovenije pa dr. Janez Stanovnik sploh ni imel nobene vloge, razen, da je bil popularen v Zvezi borcev NOB med mladimi partizani, rojenimi po letu 1945 in najmlajšimi partizani, rojenimi po letu 1990.
Pogreb pokojnega Dr. Janeza Stanovnika, govori in režimsko medijsko pranje možganov RTV Slovenija, je spominjal na pogrebno histerijo komunističnega diktatorja Josipa Broza, strojnega ključavničarja iz Kumrovca, ko je jugoslovanska komunistična propaganda spravila narod do masovne histerije, jokanja, hlipanja in stokanja na ulicah: »O joj, kaj bomo pa zdaj, Tito je umrl! Konec je z nami!«. Kmalu za tem pa zagnala novo propagando: »Rešili vas bomo, sedaj bo pa Tito po Titu. Tito, ljubičice bela, mi ti se kunemo, da sa tvoga puta ne skrenemo!« Niso skrenili in pripeljali komunistično Jugoslavijo do krvave zločinske vojne, v kateri je razpadla.
RTV Slovenija in glavni pogrebni govorec Milan Kučan uporabljajo iste stare in preizkušene metode komunistične propagande lansiranja laži, manipuliranja in strašenja naroda, vse to zapakirano v do konca zlorabljeno pieteto. Družbeno politična delavka Dr. Rosvita Pesek je pri poročilih RTV Slovenija poklapano povedala: »Umrl je Dr. Janez Stanovnik, državnik, oče naroda!«. Gospa je doktorica zgodovine? Neodvisna novinarka? Poročala je točno tako, kot ji je naročil glavni govorec na pogrebu Milan Kučan, in videti je bila tako, kot leta 1980 družbeno politični delavec Tomaž Terček s presunljivim stavkom: »Umrl je tovariš Tito!« Smrtna tišina.
V 40 letih, od 1980 do leta 2020 se ni nič spremenilo, ista medijska komunistična propaganda, ista groteskna intelektualna beda na RTV, ki jo prisilno plačujejo vsi državljani, ki imajo električno žarnico. Leta 2020, po 30 letih samostojne demokratične Slovenije, morajo slovenski državljani še vedeno plačevati prisilni namenski davek za komunistično propagandno RTV Slovenija! Zakaj neki RTV ne veže prisilne naročnine na kanalizacijski priključek? Potem vsaj tisti, ki imajo greznice, nebi plačevali tega komunistično propagandnega sranja.
Vrnimo se k glavnemu govorcu, velikemu vodji Milanu Kučanu. Morda pa bo še kdaj obžaloval, da je pokojnega Dr. Janeza Stanovnika poimenoval za »očeta naroda«, saj na njegovem pogrebu (bog mu daj dolgo življenje) bodoči govornik naziva »oče naroda« zanj ne bo mogel več uporabiti, brez da bi narod naredil za otroka pocestnice, pri kateremu se ne ve, kdo mu je pravzaprav njegov oče? Pa se bo že našla rešitev. Se bo že našel kakšen tovariš, ki bo Milana Kučana na njegovem pogrebu proglasil za »prvega osamosvojitelja« Slovenije in »očeta države Slovenije«. RTV Slovenija in prevladujoči levičarski mediji bodo do takrat že poskrbeli, da bo pokojni dr. Jože Pučnik že povsem pozabljen. Janeza Janšo pa bodo ponovno strpali v komunistični zapor, če ga ne bodo udbaši že prej zahrbtno ubili, podobno kot Ivana Krambergerja. »Sve če to ovaj narod pozlatiti!« je bila znana krilatica ključavničarja iz Kumrovca, velikega vzornika glavnega pogrebnega govorca Milana Kučana. Ne drži, da se zgodovina ponavlja. Zgodovina se ponavlja v obliki groteske.
Glavnemu pogrebnemu govorcu pa še poslovilna misel: Že zaradi dolžnega spoštovanja do pokojnega in žalujočih svojcev, na pogrebu govoriti: »oče naroda«, je res bosa in neprimerna. Pokojnega na pogrebu zlorabljati za laži, manipulacijo in politično propagando, je neokusno in žaljivo. To ni dostojna, iskrena pieteta. Dr. Janez Stanovnik je oče svojih otrok, ki so prišli na pogreb, da se poslovijo od svojega očeta, ne pa od »očeta naroda«. Z lažnim povzdigovanjem pokojnega v »državnika« in »očeta naroda« je glavni govorec Milan Kučan v resnici hotel povzdigovati samega sebe v »velikega vodjo« naroda, kar si najbrž o sebi domišlja ter izza kulis spletkari in kroji narodovo usodo.
Na duhu sirote so dobile svoj spomenik
Dne 4. avgusta 2020 so se Trgu narodnih herojev v Ljubljani zbrali: Veliki vodja Milan Kučan ter nekaj deset ubogih na duhu sirot, ki častijo zgodovinske izmišljotine, da so še enkrat v številnih govorih na veliko lagali in odkrili spomenik Dr. Janezu Stanovniku, ter končno prišli do svojega »očeta naroda«. Prišel je tudi veliki jebač farmacevtke: »Oca vam jebem naroda blesavog slovenačkog! Jebeš narod, koji ne zna, ni ko mu je otac! Evo ga, sad ga imate! Treba da dođe Srbin, da vama postavi spomenik oca naroda! A za mene, bogami, barem se zna, ko mi je otac!«
Vsi ostali Slovenke in Slovenci pa nismo sirote in ne potrebujemo spomenika judeža naroda na Trgu komunističnih aparatičkov, saj nam je naš oče ali matičar Primož Trubar že pred več kot 500 leti iz Strasbourga zaklical »Lubi Slovenci!«. Tam je v cerkvi tudi prvič izklesano ime našega naroda med ostalimi evropskimi narodi. Tja smo se po dolgih stoletjih tudi vrnili, kot ponosna, svobodna, neodvisna, suverena, demokratična država Slovenskega naroda. Kaj je imel dr. Janez Stanovnik s tem? Morda bomo izvedeli čez 500 let, morda pa tudi ne. Morda pa bo to ostala skrivnost doktorice zgodovine in neodvisne novinarke RTV Rosvite Pesek in njenega mentorja.
Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor 4. avgusta 2020 ni prišel na to pasjo procesijo komunistične propagande. Dobro ve, tako kot ves Slovenski narod, da dr. Janez Stanovnik ni bil državnik Republike Slovenije, kaj šele, res smešno, »oče naroda«. Predsednik Borut Pahor je kot pravi državnik, dne 13. julija 2020 predsedniku Italije Sergiu Mattarelli podal roko miru in sožitja med narodoma. Po 100-tih letih sta Slovenskemu narodu vrnila Narodni dom v Trstu, košček naše domovine in narodovega telesa. To domoljubno zgodovinsko dejanje resnično zasluži trajno obeležje. Postavljanje spomenikov komunističnim apartčikom in Titove ulice, pa je flagranten patološki anahronizem pomešan s srbsko mistiko. Levuharji očitno nimajo narodu, ne mladini kaj drugega ponuditi, kot je čaščenje starih proslulih komunističnih malikov.
Dr. Janez Suša, Koper
