Kako si lahko preprost “janšist” obrazloži javni poziv slovenski vladi, kakršnega naslavlja nanjo »Javno pismo Slovenskega centra PEN glede predlogov za ukinitev prispevkov za RTV«
Spoštovana ga. Ifigenija Simonović,
Predsednica slovenskega centra PEN!
Svetovno združenje pisateljev in publicistov, znano pod imenom PEN, ima pestro in slavno preteklost, nekoliko manj slavno in častno pač njegova slovenska podružnica. In v tej sumljivi slavi še kar vztraja. Po pričakovanjih se namreč niti novi upravni odbor, niti vi kot nova predsednica slovenskega PEN centra še nista zmogla opravičiti za škandalozno zlorabo ugleda tega združenja izpred nekaj let: za pogromaško izključitev Janeza Janše. Še več: namesto, da bi svoj poziv k strpnosti in spoštovanju svobode izražanja društvo PEN najpoprej naslovilo na tiste svoje člane – izpostavljene nestrpneže in pogromaše (nomina sunt odiosa!) – ki že nekaj časa zlorabljajo PEN za svoje osebne obračune in obsesije s predsednikom SDS ter z njegovo stranko, skuša zdaj za nastalo vzdušje v javnosti znova obtožiti prav njihovo notorično žrtev. Pogromaško vzdušje v državi, katerega netilci, če že ne protagonisti, so tudi omenjeni ,ugledni’ člani društva PEN, pa je že na meji linča. Upravičeni adresat tega poziva bi lahko bila tudi množica oportunistov med vašim članstvom, ki so nečastno ravnanje prejšnjega predsednika ter upravnega odbora društva PEN mirno podprli s svojim molkom. In molčijo kajpak tudi danes. Prav ta njihov molk pa je – enako kot malicioznost prvih – nekaj, kar po zdravi presoji in tradiciji nikakor ne sodi v združenje PEN.
Spoštovana ga. predsednica, vse to je treba imeti pred očmi, preden se v imenu združenja PEN odločite javno zavzemati se za svobodo novinarskega dela in nanjo vezani obstoj naše javne RTV. Ali javno mnenje, kakor menite vi, tudi v resnici zagotavljajo in kreirajo ,svobodni novinarji’ sami, ali pa ga morda v največji meri tisti, ki z delom teh novinarjev naskrivaj upravljajo in tudi sicer vedrijo ter oblačíjo v naši družbi (te pa bi v žargonu bivšega socialističnega samoupravnega sistema mogli brez zadržkov označiti kot delovnim ljudem odtujene centre moči !)? Sam sem delal desetletja dolgo v RTV zavodu (k sreči ne kot novinar) in natanko vem, da je bila razvpita avtonomija novinarjev praviloma ,daljinsko vodena’, vedno je stalo za njo kakšno politično ,relevantno’ ime ali forum ali pa so vplivali nanjo različni podtalni vzvodi. Namesto, da bi vzpodbujali publicistiko, ki bi razkrinkavala nekdanje in trenutne centre moči ter njihove vidne in podtalne vezi in vzvode, smo že dalj časa priča vaši aktivni udeležbi pri zamegljevanju razmer, pri vsesplošni zamenjavi vzrokov s posledicami, pri nevarni, zdaj že docela iracionalni igri ekstremne polarizacije družbe. To pa nas neizogibno pelje v brezpravje in kaos…
Družbena klima, ki jo diktirajo paradržavni centri moči, je pač taka, da tudi od novinarjev, katerih avtonomija vas predvsem skrbi, zahteva ves njihov kulturnobojni angažma: igra moči, v katero se prej ali slej vključijo, jih navdaja z občutkom »blažene krivde«, sokrivde, o kateri je nekoč pisal Edvard Kocbek, utapljajo se v iluziji, da gre za njihov boj, zato so pripravljeni v tropu in posamično udariti z vsemi sredstvi (o dodatni, interni instrumentalizaciji ‘našega’ javnega medija nekoliko kasneje!). Samozvana četrta veja oblasti se tako spreminja v izvensodno eksekutivo in odgovarja le eni, prejkone prevratni paradržavni instanci. Ni odveč pritegniti tistim, ki vlečejo zgodovinske vzporednice bodisi z mitingaško klimo v Srbiji iz let pred razpadom SFRJ ali z zgodnjimi tridesetimi v nekdanji Nemčiji – s časom torej, ko se nacizem še ni dokopal do formalnih vzvodov oblasti. Na ti dve katastrofalni zgodovinski epizodi spominja tudi angažma številnih ,zaskrbljenih’ in ,globoko indigniranih’, v resnici pa (samo)zmanipuliranih akademikov, med njimi udarne peščice vaših ,uglednih’ članov. Res, čas bi že bil pravilno presoditi in razsoditi, kdo nas v resnici razdvaja, katera zlodejna sila nas skuša s svojo perfidno igro ponovno strmoglaviti v absurdizem in mračnjaštvo tragičnih zablod, poznanih iz polpreteklosti. Močno se namreč bojim, da po vaše »ključni obveščevalci« /kar seveda nezaustavljivo spominja na medvojni VOS/ in »oblikovalci javnega mnenja« /kar v tem kontekstu ter v skladu z današnjo slovensko realnostjo ne more biti nič drugega kot kopija nekdanjega revolucionarnega Agitprop-a/ – torej novinarji osrednjih medijev – pač niso razsodniki take vrste, da bi jim lahko zaupali.
Tudi o avtonomiji tistih ,preostalih’ 90 odstotkov programa RTVS, za katerega sodite, da nastaja povsem neodvisno od ideologije in politike, lahko povem marsikaj, še temveč o tem, kakšno pluralnost in svobodo pri ustvarjanju si je lahko pred časom privoščil zunanji sodelavec, kolikor je želel ustreči svojemu delodajalcu (beri:) ,avtonomnemu’ uredniku. In danes ni glede tega prav nič drugače, le ,hrbet je še bolj voljan’… V socializmu, pravijo nekateri jugotožneži, so nam vsaj odkrito povedali: to se sme, tega ne smeš. In smo se vse vnaprej zmenili. In se smejali in zvito mežikali … Ha, pravimo tisti, ki nas spomin nikakor ne zapusti, da, seveda, na oglede ,spornih’ oddaj so prihajale nasmejane delegacije samih ,neodvisnih’ razsodnikov: od ideološke komisije iz CK-ja, verske iz SZDL-ja, do SDV-ja, generalov JLA ter majorjev in polkovnikov KOS-a – marsikdo od slednjih je bil z ,avtonomnimi’ uredniki že dolgo na ,ti’.
Napisal in objavil sem par člankov na temo krize RTVS (»Čemu nacionalka?«, Razpotja, 2016; »Ukiniti naročnino – ukiniti RTV?«, Demokracija, 2018); ko sem bil še sam zaposlen na tem zavodu, sem napisal tudi vrsto internih dopisov na to temo. Spremljam in občasno reagiram tudi na pobude tistih, ki bi radi kar čez noč ukinili uzakonjeno financiranje RTV, saj se mi to še zmeraj zdi nekoliko preuranjeno. Res je, takšne pobude so posledica globokega nezadovoljstva s t. i. informativnim programom, ki je nedvomno napadalen, pristranski, sprenevedavo lažnjiv in hujskaški ter sovražno nastrojen do vsega, kar moti paradržavo in pa njeno po-javno formo – tranzicijsko parlamentarno levico. Zadnje mesece pa je instrumentaliziran predvsem za rušenje trenutne koalicijske vlade. Hkrati je seveda apologetsko uslužen v odnosu do tranzicijske levice, vse kar bi jo utegnilo prikazati v ,napačni’ luči, nemudoma pomete pod preprogo. Toda informativni program je, kot rečeno, le majhen del sicer nedvomno potrebnega kulturnega zavoda. Pravzaprav le tisti njegov del, ki ga v največji možni meri dela nekulturnega. Predsednik vlade in prepričan sem, da tudi resorni minister, ki ga enako pozivate k ,strpnosti ter dialogu’, gotovo ne podpirata nikakršnih ,rušilnih’ pobud, saj se zavedata siceršnjega namena in pomena nacionalke: da RTVS še zdaleč ni le medij obveščanja, temveč mora gledalcem zagotavljati tudi vse tisto, kar ste enako našteli vi sami. Mimo očitne novinarske popadljivosti in sovražne pristranskosti pa pač ne moreta. V nasprotnem primeru bi jima zlahka očitali, da še tega ne vidita!?
Premier je pred kratkim napovedal skorajšnjo kritično študijo, ki bi naj zajela evropsko primerljive izkušnje in razmere na področju nacionalnih TV medijev. Tudi širšo javnost bodo gotovo zanimali rezultati. Doslej smo bili deležni zgolj pristranskih in kar se da na pamet izrečenih primerjav, posebej glede števila redno zaposlenih. To število pa je močno odvisno od količine in pestrosti lastne produkcije vsakega od (tujih) TV centrov, ki ga skušamo primerjati z domačo nacionalko, ter od obsega in raznolikosti njegove ponudbe. Pred desetletji, ko je naša nacionalka še večino svojega produkcijsko zahtevnejšega programa proizvajala z lastnimi proizvodnimi sredstvi in močmi, je moral njen kadrovski bazen vsebovati vse za to potrebne tehnično-organizacijske in kreativne profile. Njena zaposlitvena slika se zategadelj nikakor ni mogla primerjati s tisto na ÖRF, za katero je že tedaj veljalo, da veliko večino svoje produkcije naroča pri zunanjih producentih in od njih prejema že gotova dela, predvsem dokumentarne, otroške in mladinske ter igrane serije in filme. Toda producenti v belem svetu niso primerljivi z našimi, saj drugod proizvajajo s pomočjo lastnih ali na trgu najetih proizvodnih sredstev, ustvarjalcev in sodelavcev, medtem ko je za sodelovanje naše RTVS z zunanjimi producenti bilo že od vsega začetka in je še danes značilno vse kaj drugega. Naši ,avtonomni producenti’ vstopajo v pogodbeni proizvodni odnos z RTV skoraj praviloma na tak način, da za ,svojo’ produkcijo uzurpirajo vse razpoložljive televizijske hišne kapacitete ter jih na tak način odtegnejo siceršnji (preostali) hišni produkciji.
Svojo tehnologijo in delavce torej RTV pridodaja k svojemu ponavadi že tako previsoko odmerjenemu materialnemu koproducentskemu vložku, kakršnega uspe zunanji producent v navezi z notranjim izpogajati na podlagi temu prilagojene medijske zakonodaje in pa napihnjenih predračunov. Temu pa služi tudi hišni statut in ostali interni akti zavoda. Ter neformalne naveze. Del denarnih sredstev za ,svoj projekt’ mora zunanji producent predhodno pridobiti tudi na zunanjih razpisih, recimo na ministrstvu za kulturo ali pri Filmskem centru; tako pridobljeni denar pa se nakaže naravnost njemu in z njim lahko tudi počne, kar hoče, saj ni nikakršnega resnega nadzora nad njegovim poslovanjem. Enako je s sredstvi sponzorjev, tudi ta so se in se najbrž še danes zbirajo zgolj na TR-ju zunanjega producenta. Za vse to pa mora imeti ,avtonomni producent’ zanesljivo personalno pokritje in podporo v samem zavodu, lahko bi rekli kar naravnost: na RTV mora imeti vplivne komplice. Kakšen je oz. naj bi potemtakem bil delež te vrste zunanjih producentov in ali se zavzemate za takšne, ko govorite o prepotrebnih zunanjih sodelavcih? Ali je ta delež zadosten ali nemara še premajhen? Ali pa je, kakor mislim sam, odločno prevelik?!
Kajti očitki s strani pobornikov za ukinitev RTV prispevka ne letijo le na resnično sporni informativni program, marsikdo se obregne tudi ob negospodarnost tega zavoda. Že dolgo se namreč ve, da milijoni ponikajo tudi v sivi coni koprodukcij in prenekaterih drugih pogodbenih razmerij. In kako na vse to reagirajo institucije družbenega nadzora? Na prijavo o zlorabi položaja gen. direktorja RTVS se denimo KPK sploh ne odzove, tudi ni bilo še slišati za kakšno resnejšo revizijo poslovanja zavoda s strani Računskega sodišča, tako da se je treba končno vprašati, kaj je vzrok vsemu temu. Enako indolenten je (ne)odziv tožilstva, kriminalistov na vsaj eno od utemeljenih ovadb, za katero vem, ki zadeva domnevno koruptivno navezo sedanjega prvega moža RTVS z vplivnimi člani sveta in zunanjimi producenti. Da, odziv na te obtožbe je ravno nasproten od pričakovanega – dodatna vzpodbuda instrumentalizaciji novinarjev, urednikov, ,varuhov’ in svetnikov v borbi za t. i. avtonomijo medija. V resnici pa gre za sveto vojno, uperjeno proti trenutni vladi, kakor pred njo proti bivši opoziciji, predvsem proti SDS, da le ne bi prišlo do političnih, organizacijskih in kadrovskih sprememb, ki bi dobro vpeljane in utrjene koruptne vezi prej ali slej presekale.
Tiha večina se na koruptne razmere zlahka akomodira, to smo videli (in že pisali o tem) tudi v preteklosti, ta način akomodacije je navsezadnje značilen za večino naših društev in javnih zavodov, tudi za tiho članstvo PEN-a in DSP, zato se moj zadržek glede radikalnejših sprememb na RTVS vse hitreje mehča in topi. RTVS namreč postaja kasarna nevarnih skrajnežev, ki rušijo vse, kar prepoznajo za sebi ‘sovražno’, torej takšno, da onemogoča nedotakljivost in privilegirani status aktualnega medijskega establishmenta, »a i šire«. Novinarsko hujskaštvo, ki vzpodbuja poulično vstajništvo, močno spominja na ideološko, materialno ter vojaško operativno podporo JLA, Miloševićeve vlade in orkestrirane beograjske propagande, ki so je bile deležne zloglasne srbske paravojaške enote v zadnjih balkanskih vojnah. Koga ne bi potemtakem slejkoprej zamikalo, da ,kasarno’ RTVS dokončno blokira – podobno, kot so bile blokirane kasarne JLA v Sloveniji leta 1991? Toda – ali z odklopom elektrike, vode, z ukinitvijo naročnine, s pocestnimi barikadami!?
Kdor ob vsem tem razsajanju še zmeraj poziva k strpnosti in razumu le eno – napadeno – stran, se tudi sam uvršča med napadalce. V nasprotju z vami, spoštovani penovci, ki se ob strpnosti in dialogu zavzemate za nekakšen z denarjem še izdatneje podpirani status quo, menim sam, da je nacionalna ustanova RTV že dolgo zrela za temeljito strukturno, organizacijsko, programsko-produkcijsko in kadrovsko prenovo. Zavzeti se moramo za take vrste zakonodajo, ki bo prenovo čimprej omogočila. Do tedaj bo pač treba gledati in govoriti nekoliko vstran, na dialog pa še malce počakati…
Marjan Frankovič, režiser
Ljubljana, 7. 6. 2020
