Piše: Vatican Media, prevod B. S.
»Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober, kajti njegova milost traja vekomaj.« (Psalm 106, 1)
Na predvečer praznika svetega Andreja prvopoklicanega apostola, brata apostola Petra in zavetnika ekumenskega patriarhata, se midva, papež Leon XIV. in ekumenski patriarh Bartolomej, iz srca zahvaljujeva Bogu, našemu usmiljenemu Očetu, za dar tega bratskega srečanja. Po zgledu naših častitljivih predhodnikov in v skladu z voljo našega Gospoda Jezusa Kristusa še naprej odločno hodiva po poti dialoga, v ljubezni in resnici (prim. Ef 4,15), proti, upajmo, obnovi polnega občestva med našima sestrskima Cerkvama. Zavedajoč se, da krščanska edinost ni zgolj rezultat človeških prizadevanj, temveč dar, ki prihaja od zgoraj, vabimo vse člane naših Cerkva – duhovnike, menihe, posvečene osebe in laike –, da si goreče prizadevajo za izpolnitev molitve, ki jo je Jezus Kristus naslovil na Očeta: »Da bodo vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi … da bo svet veroval« (Jn 17,21).
Obeležitev 1700. obletnice prvega nicejskega ekumenskega koncila, ki smo jo praznovali na predvečer našega srečanja, je bila izjemen trenutek milosti. Nicejski koncil leta 325 je bil previdnostni dogodek edinosti. Namen obeleževanja tega dogodka pa ni zgolj v tem, da bi se spomnili zgodovinskega pomena koncila, temveč da bi nas spodbudili, da bi bili nenehno odprti istemu Svetemu Duhu, ki je govoril po Nicejskem koncilu, medtem ko se spopadamo s številnimi izzivi našega časa. Globoko smo hvaležni vsem voditeljem in delegatom drugih Cerkva in cerkvenih skupnosti, ki so bili pripravljeni sodelovati na tem dogodku. Poleg priznanja ovir, ki preprečujejo ponovno vzpostavitev polnega občestva med vsemi kristjani – ovir, ki jih želimo odpraviti po poti teološkega dialoga – moramo priznati tudi, da nas povezuje vera, izražena v nicejski veroizpovedi. To je odrešujoča vera v osebo Božjega Sina, pravega Boga od pravega Boga, enega bistva z Očetom, ki se je za nas in naše odrešenje učlovečil in prebival med nami, bil križan, umrl in bil pokopan, tretji dan vstal od mrtvih, se povzpel v nebesa in bo spet prišel sodit žive in mrtve. S prihodom Božjega Sina smo uvedeni v skrivnost Svete Trojice – Očeta, Sina in Svetega Duha – in smo povabljeni, da v in po Kristusovi osebi postanemo otroci Očeta in sodediči s Kristusom po milosti Svetega Duha. Obdarjeni s to skupno izpovedjo se lahko z medsebojnim spoštovanjem soočimo z našimi skupnimi izzivi pričevanja o veri, izraženi v Niceji, in skupaj delamo za konkretne rešitve z iskrenim upanjem.
Prepričani smo, da lahko obeležitev te pomembne obletnice navdihne nove in pogumne korake na poti k edinosti. Med svojimi odločitvami je Prvi nicejski koncil določil tudi merila za določitev datuma velike noči, skupnega za vse kristjane. Hvaležni smo božji previdnosti, da je letos ves krščanski svet praznoval veliko noč na isti dan. Naša skupna želja je nadaljevati proces iskanja možne rešitve za skupno praznovanje praznika praznikov vsako leto. Upamo in molimo, da se bodo vsi kristjani »v vsej modrosti in duhovnem razumevanju« (Kol 1,9) zavezali procesu, ki bo privedel do skupnega praznovanja slavnega vstajenja našega Gospoda Jezusa Kristusa.
Letos obeležujemo tudi 60. obletnico zgodovinske skupne izjave naših častitljivih predhodnikov, papeža Pavla VI. in ekumenskega patriarha Atenagore, ki je odpravila izmenjavo ekskomunikacij iz leta 1054. Zahvaljujemo se Bogu, da je to preroško dejanje spodbudilo naše Cerkve, da so nadaljevale »v duhu zaupanja, spoštovanja in medsebojne ljubezni dialog, ki bo z Božjo pomočjo vodil k ponovnemu skupnemu življenju za večje dobro duš in prihod Božjega kraljestva, v tistem polnem občestvu vere, bratske elegance in zakramentalnega življenja, ki je obstajalo med njimi v prvih tisoč letih življenja Cerkve« (Skupna izjava papeža Pavla VI. in ekumenskega patriarha Atenagore, 7. december 1965). Hkrati spodbujamo tiste, ki še vedno oklevajo s kakršno koli obliko dialoga, naj prisluhnejo, kaj Duh govori Cerkvam (prim. Raz 2,29), ki nas v sedanjih zgodovinskih okoliščinah spodbuja, da svetu predstavimo obnovljeno pričevanje miru, sprave in edinosti.
Prepričani o pomenu dialoga izražamo svojo nenehno podporo delu Mešane mednarodne komisije za teološki dialog med Rimskokatoliško in Pravoslavno cerkvijo, ki v svoji trenutni fazi preučuje vprašanja, ki so bila v zgodovini obravnavana kot sporna. Poleg nenadomestljive vloge, ki jo ima teološki dialog v procesu zbliževanja med našima Cerkvama, priporočamo tudi druge potrebne elemente tega procesa, vključno z bratskimi stiki, molitvijo in skupnim delom na vseh področjih, kjer je sodelovanje že mogoče. Vse vernike naših Cerkva, zlasti duhovščino in teologe, močno pozivamo, naj z veseljem sprejmejo doslej dosežene sadove in si prizadevajo za njihovo nenehno rast.
Cilj krščanske enotnosti vključuje cilj, da na temeljen in življenje darujoč način prispevajo k miru med vsemi ljudstvi. Skupaj goreče dvigujemo glasove in prosimo Božji dar miru za naš svet. Žal v mnogih regijah našega sveta konflikti in nasilje še naprej uničujejo življenja toliko ljudi. Pozivamo tiste, ki nosijo civilno in politično odgovornost, naj storijo vse, kar je v njihovi moči, da se tragedija vojne takoj konča, in prosimo vse ljudi dobre volje, da podprejo našo prošnjo.
Še posebej zavračamo kakršno koli uporabo religije in božjega imena za opravičevanje nasilja. Verjamemo, da je pristen medverski dialog, ki še zdaleč ni vzrok za sinkretizem in zmedo, bistvenega pomena za sobivanje ljudstev različnih tradicij in kultur. Zavedajoč se 60. obletnice deklaracije Nostra Aetate, spodbujamo vse moške in ženske dobre volje, naj sodelujejo pri izgradnji bolj pravičnega in spodbudnega sveta ter naj skrbijo za stvarstvo, ki nam ga je zaupal Bog. Le tako lahko človeška družina premaga brezbrižnost, željo po prevladi, pohlep po dobičku in ksenofobijo.
Čeprav smo globoko zaskrbljeni zaradi trenutnih mednarodnih razmer, ne izgubljamo upanja. Bog ne bo zapustil človeštva. Oče je poslal svojega edinorojenega Sina, da bi nas odrešil, in Božji Sin, naš Gospod Jezus Kristus, nam je podelil Svetega Duha, da bi nas naredil deležne njegovega božanskega življenja, ohranjal in varoval svetost človeške osebe. Po Svetem Duhu vemo in doživljamo, da je Bog z nami. Zato v svoji molitvi zaupamo Bogu vsakega človeka, še posebej tistega v stiski, tistega, ki trpi lakoto, osamljenost ali bolezen. Na vsakega člana človeške družine prosimo vso milost in blagoslov, da bi se »njihova srca, povezana v ljubezni, opogumila k vsemu bogastvu trdnega razumevanja in spoznanja Božje skrivnosti«, ki je naš Gospod Jezus Kristus (Kol 2,2).
Iz Fanarja, 29. november 2025
