Je z evropskega prišla bojišča
silno slaba na Balkan novica,
bojnega odmev je zopet klica,
jasno so izražena stališča.
Da Balkan preveč je malomaren,
njega bojne sile razpuščene,
v vsem finance so neurejene,
ton je pisma bil na moč udaren.
Kraljeviča Marka ni zadelo
pismo, saj prebrati ga ne ume,
če pa že, še zdaleč ne razume,
kaj njegov naj fevd bi doletelo.
Da so dali mu samo tri dneve,
preden se izjasni o financah,
preden znajde malce se v uzancah,
ni dojel, kot mnoge ne zadeve.
Šarca svojega zato konjiča
bojnega si vpregel je poleti,
češ ne more tega doleteti,
da imeli spet bi pol hudiča.
Šarec bere pismo in zmajuje
z repom najprej in potem še z glavo,
da drago bo plačal konjsko slavo,
v nejeveri svoji premišljuje.
Kaj Evropi jaz sem se zameril,
ki sem le prijatelj štirinožni,
kraljevičev surogat pomožni,
kdo orožje vame je uperil?
Je tako pač, kdor se bojevati
na evropskih hotel bi bojiščih,
na balkanskih ni dovolj smetiščih
kakor šarec v zrak samo zijati.
Kdor se tam želél bi pokazati,
kakšen je bojevnik neustrašen,
biti pač ne sme kot konj preplašen,
zlasti pa je treba mu kaj znati.
