Turki so v deželi, glas se širi,
kraljeviča Marka je dosegel,
vrag v zadevo sam je že posegel,
piše se slabo krščanski veri.
Svet za varnost kraljevič naj skliče,
saj pred kratkim Turki ugrabili
so moža in skoraj ga ubili,
vseh ljudi se ta dogodek tiče.
Je kraljestvo ravno zdaj brez kralja,
kraljevič samo je iz papirja
marioneta, ki brezglavo dirja,
domovina vsa se v krčih valja.
Turki so v deželi, ugrabitve,
ropanja so že na dnevnem redu,
kraljevič sledi naj Ogrov zgledu,
sicer domovini ni rešitve.
Kraljevič se s Šarcem posvetuje,
svojim konjim, zvestim mu pajdašem:
»Šarac, ali meč naj si opašem,
da ne bo pojutrišnjem še huje?«
Šarac, dete izpod Šarplanine,
hrza le, tako mu odgovarja:
»Škoda je za varnost nam denarja,
a nevarnost, ta kar sama mine.«
Ko tako pač Šarac konj modruje
In ko kraljevič se obotavlja,
vsem po vrsti vrag jim zagotavlja,
da podložni bodo sile tuje.
Turkov bo v deželi brez števila,
Šarac konj se mirno jim priklanja,
cirkuške norčije zgolj uganja,
osel, kot ga mati je rodila.
