V našem hlevu takšno zdaj je stanje,
bik rjavec jezno se prestopa,
hkrati od korita ne odstopa,
da prišlo bo, pravi, kmalu klanje.
Sicer bo samo figurativno,
zmetal bik rjavec bo vse tiste,
pri katerih misli niso čiste,
skozi vrata, in to brezprizivno.
Bik je vodja, prava barva rjava,
s cunjo rdečo se manipulira,
naš rjavec vidno špekulira,
čreda v hlevu da nič več ni zdrava.
Vsem po vrsti vrata bo pokazal,
ki z njim niso najmanj stoodstotno,
ki ravnanje potegnilo zmotno
jih na stran je, kar bo sam dokazal.
Svetijo se vrata, rjavec čaka
drugega za drugim da pomeče
skoznje jih kot prazne stare vreče,
napihuje se, igra junaka.
Toda vrata težka so, nihajna,
ko z vso silo butnejo te v glavo,
lekcijo dobiš v trenutku pravo,
sveti ti od zvezd najbolj sijajna.
Bolj ko rjavec se bo zaletaval
v vrata in grozil bik trmoglavo,
bolj ko butal zoper bo naravo,
prej podplut ves skoznje bo odtaval.
