Gospa Spomenka Hribar se je privilegirano razpisala o politični in ideološki manipulaciji slovenske zgodovine, ki izhaja iz razgovora med Jožetom Možino in Jožetom Dežmanom na TV Slovenija. Njeno pisanje je pravo razkošje za razmišljanje, upam, ne hoteče izzivanje tistih, ki se spoznajo na zakulisje tega obdobja, je pa izziv za pisanje replike.
Ne gre prezreti, ko se je Hribarjevi sprostila jeza, apelira: ‘da ta in take oddaje ne sodijo na prvi, sploh na noben program javne (nacionalne) televizije.’ Halo, gospa Hribar! To je komaj verjetno, prepoved iskanja resnice ni mogoče zapovedati!
Gospa Hribar, Vaše pisanje je napolnjeno z nesmisli, ki se obešajo na preživeto obredje, čuti se dah gnile preteklosti. Namigujete na razumevanje enih in drugih, nimate pravice do razsojanja. Pišete o kolaboraciji, žrtvah, o dnevu osvoboditve, spravi in pozicioniranju komunistične revolucije. Žal vaši podatki več ne držijo, so nametani in kar hlastno zapisani, novejših ne spremljate. Na tujem so se odprli arhivi, Vi ponujate iztrošene misli, brez kredibilnosti.
Kje začeti s kratkim odgovorom? Prvič, v Sloveniji se ni zgodilo nič brez Kominterne. Nič! Brez nje ni nastal niti OF niti NOB, kar berite uradno knjigo Žrtve vojne in revolucije. Sprejmite že resnico, komunisti so sodelovali z nacisti tudi po napadu nacistične Nemčije na Jugoslavijo, ko je bilo že na tisoče mrtvih… Njihova ljubezen se je na kratko zaustavila po 22. juniju 1941, po napadu nacistov na SZ, a je večkrat dokazano (Djilas, Höttl, Hagen…), da je Tito kar dvakrat iskal stik s Hitlerjem, a ni uspel. Torej kolaboracija non plus ultra, sodelovanje z Nemci se je odvijalo tudi nižje, tudi z Gestapom (Samardžić in drugi), ko je šlo za iztiskanje kritikov komunizma… o čemer že vrabci čivkajo, a ne pri nas. Toliko o nacistih, a pri sodelovanju italijanskih fašistov s partizani je bilo še veliko več, in še slabše. Krvoločni general Mario Roatta, na vesti ima desettisoče Slovencev, se je po napadu na Turjaku od partizanov poslovil s svojimi vojaki vred, general Ambrožič ga je prijateljsko pospremil do ljubljanskih vrat…Ali je že dovolj znano o zakulisju smrti Janka Premrla – Vojka, pa Toneta Tomšiča? Jugoslavija ni nikoli zahtevala sodni pregon kateregakoli tujega vojnega zločinca na našem ozemlju…!
Novejša zgodovina je polna nesmislov. Praznujemo Dan upora, ki to ni bil. Praznujemo dan, ko so se naši komunisti uprli zahodnim imperialistom in ZDA, torej PIF – le malo kasneje so postali usodni zavezniki…, a prav na ta dan so še sodelovali z nacisti, kar je žalitev resnice. Praznovali smo Dan vstaje slovenskega naroda, tedaj naj bi počila prva puška, kar spet ni res; je kar šaljivo in čisti nateg. Tudi Dražgoška bitka se praznuje šele od sredine sedemdesetih, do tedaj ni bila dovolj pomembna, čeprav je tragična za vaščane te vasi. Spet mit. Kljub davnemu koncu vojne, še rojevamo borce; najmlajši, ki ima koristi, je star 22 let, pa »španski borci«, relikt zelo davne preteklosti. Saj se nam že vsi smejijo…
Po osamosvojitvi Slovenije je bilo izdanih veliko dragocenih knjig, na primer Bajtov Bergmanov dosje, nihče jo omenja. Potem odlična knjiga Milka Mikola Rdeče nasilje in izjemno dokumentirana knjiga Marka Štrovsa Neme priče, kako se je ustvarjala in vzdrževala revolucija in – samo revolucija! Pošastno! Izšel je prevod knjige Petra Battya Titova velika prevara še s svežimi podatki iz angleških arhivov. Grozljivo branje. In končno, ko sem analiziral neštete knjige, sem napisal trilogijo o naši polpreteklosti, med njimi Saga hiše v gozdu in znamenito Komu izstaviti račun? Vsi, ki vedo o čem pišem, se jih izogibajo, so čim bolj stran od njih, najbolje z njima opravijo, če jih osebno odnesejo v – Vevče. Na totalno uničenje!
Dr. Julij Bertoncelj
