Šel v zakol naš prvi je prašiček,
zima je, pomlad se bliža hkrati,
je pomladni duh vse bolj pred vrati,
ga začutil šarec je, konjiček.
Skrušen stal ob pujskovi nesreči,
rad prašičku bi konjíč pomagal,
a po nekaj skokih je omagal,
mogel nič, da se zakol prepreči.
Zaigrati hotel je človeka,
saj konjiček sorte je igralske,
preglasile so ga sile klavske,
stisnil rep je, kot bi bil pokveka.
Šel v zakol je prvi prašček z vrha,
kamor bil postavljen je slavljeno,
šarec konj zamišljen zdaj pošteno
je nad tem, kaj je ledena prha.
Kdor kot prašček skakal je visoko,
to konjičku zdaj le hodi v misli,
v lastne zlahka se zadene svisli,
strmoglavi s tem na mah globoko.
Kam globoko, saj smo vendar v štali!
Kam živina tam lahko omahne?
Zlahka, bratec, in si vrat izpahne,
je globoko kot v državi mali.
