17.6 C
Ljubljana
torek, 22 junija, 2021

(PREJELI SMO) ZMAGA

Piše: Rajko Modic

Na prvem programu radia Slovenija je govorec, na praznik dneva zmage, v jutranjem programu, odprl telefonske linije za poslušalce z vprašanjem: »Kaj je za vas skupinska ali osebna zmaga?«

Takoj so se pojavili klicatelji in vsak je poskušal pojasniti svoje mnenje o zmagi.

Beseda zmaga je v svoji osnovi pojem, ki opredeljuje dejanje uspeha nad neuspehom. Nasprotni pojem zmagi, je pojem poraz ali neuspeh. Vsaka zmaga ima na nasprotnem polu izgubo. O zmagi ali porazu lahko govorimo le takrat, ko so za primerjavo, vnaprej določena natančna merila. Če teh pravil ni, ali jih udeleženca spreminjata med primerjavo, potem temu rečemo sofizem, kjer si udeleženci sprotno prirejajo pravila v svojo korist.

Zmago na šahovski deski imenujemo »mat«. Igralca šaha začneta igro z enakim številom nasproti si stoječih »vojščakov«. Pravila so natančna in vnaprej določena. Pri tem zmagovalec nima, razen svojega zadovoljstva, nobene neposredne koristi, kot tudi poraženec nima nobene neposredne škode, razen slabega občutka, da je bil soigralec bistrejši ali hitrejši. Zmaga na atletskem štadionu predstavlja najboljšo telesno pripravljenost zmagovalca. Tudi pri tej primerjavi so pravila vnaprej določena. Na osebni ravni je lahko zmaga, že uspešno dokončanje osnovne šole, za nekoga drugega pa diploma na univerzi. Zmago občuti tudi osvajalec severnega ali južnega tečaja, ko zasadi, v snežno podlago, zastavo svoje države.

V naravi vidimo mnogo medsebojnih primerjav, kot so: boji za osvajanje prvenstva v čredi ali krdelu. Tudi v naravi so pravila takega boja vnaprej določena, saj gre za izločanje manj uspešnih, v primerjavi z uspešnim. Zmagovalec dobi priložnost nadaljevati vrsto svojega rodu.

Zmaga na političnih volitvah je lahko relativna ali absolutna. Na nasprotni strani pa je poraz lahko relativen ali absoluten, ko nekoga volilci izločijo tako, da ne dobi dovolj njihovih glasov, na primer.

V Levstikovi zgodbi o Martinu Krpanu pa je zmaga že popolnoma nekaj drugega. Krpanova zmaga je pomenila konec življenja za Brdavsa. Vidimo, da ni vsaka zmaga enaka drugi.

Tudi zmaga v drugi svetovni vojni (kar je verjetno hotel radijski govorec slišati od poslušalcev) je relativna. Odvisno s katerega zornega kota jo gledamo.

Regent Pavle je bil prepričan, da je zmagal nad vojaškimi spopadi v Kraljevini Jugoslaviji, ko je s Hitlerjem podpisal pakt o nenapadanju[1]. Te zmage regenta Pavla, pa se je ustrašil Sir Winston Churchill, saj je bil prepričan, da bo s tem imel Hitler več možnosti za napad na Anglijo, zato je s svojimi tajnimi agenti naščuval takratne jugoslovanske generale, da so regenta Pavla odstavili.

V drugi svetovni vojni so zmagali zavezniki nad nacionalsocializmom, še prej pa nad italijanskim fašizmom. To velja predvsem za nemški »Rajh« in Italijo, če gledamo zgolj bojno polje. Če pa pogledamo z družbeno-gospodarskega stališča, je pa izid popolnoma drugačen. Nemčija je vojno sicer izgubila, bila celo razdeljena na dve samostojni državi, pa vendar je zahodni del, pod nadzorom zahodnih zaveznikov, napredoval najhitreje v Evropi, vzhodni del pa ostal na nivoju leta 1945.

Tako v Evropi, kaj pa v »zmagoviti« Jugoslaviji. Kvazi[2] zmagovalci so prirejali mitinge, obenem pa kradli premoženje in domove premožnejših državljanov, industrialcev in kmetov, kljub koncu vojne so pa žice okrog Ljubljane niso odstranili, kot bi ob govorjenju o osvoboditvi mesta pričakovali, ampak so jo celo zastražili, da so lahko zajeli in na koncu pomorili svoje nasprotnike. Za koga je bila torej zmaga? Njihovi »ponosni nasledniki« še danes trdijo, da zgodovino pišejo zmagovalci. Pa so bili res zmagovalci? Ne. Bili so prevaranti, ki so s prevaro in terorjem prišli do oblasti, brez vnaprej natančno določenih pravil. Na koncu pa so se še krvoločno izživljali nad nasprotniki, otroki in starci, civili in že neoboroženimi vojaki. Vse skupaj pa pred preostalim ljudstvom poskušali skriti in prikriti.

Zgodovina je takšna kot se je dogajala in ničesar ni moč prikriti, vse pride nekoč na svetlo. Zgodovine se ne dá spreminjati, lahko so jo nekateri le prikrajali v svojo korist zdaj, ko prihaja resnica na dan, pa obtožujejo tiste, ki to obelodanijo, da popravljajo zgodovino.

[1] Glej knjigo Miloša Vauhnika »PE-FAU in XX. stoletje«.

[2] Do zmage so prišli s prevaro in revolucionarnim terorjem nad slovenskim življem.

Zadnje novice

Sorodne vsebine