20.7 C
Ljubljana
četrtek, 16 septembra, 2021

(PREJELI SMO) UPOR-nik(ca)

Piše: Iva Pavlin Žurman

Megleno jutro 27. aprila, med gorami, zajtrk, odprt radio na valu 202, duhovičenje novinarja Šaleharja med glasbo in, postanem pozorna, ko omeni UPOR  ter vprašanja oz. odgovore spraševanih mlajših oseb. Po spominu:

Vprašanje: Komu se uprete? Dekleta so odgovarjala, da fantu, nekdo se upira nošenju maske in je ne nosi, …

Vprašanje: Kdo je bil upornik? Našteje: … ,  Janša, Lovšin? Prvi mladenič odgovori partizani, drugi Cankar, ta bi bil danes kriminalec v zaporu, …

Moja prva misel (odgovor) je Jože Pučnik. Bil je gimnazijec, zaprt upornik (drugače misleči alias notranji sovražnik), ki ga niso pripustili k maturi, čeprav se je pripravljal – na daljavo – v zaporu! Njegov uporniški duh kasneje ni izginil, zopet so ga zaprli, v samico, za več let in je upornik vztrajal dokler se ni umaknil v tujino. In ga je ljubezen do domovine, kljub težavam s srcem, v času rušenja komunističnih totalitarizmov v Evropi, pripeljala nazaj in je postal vodja demokratične opozicije proti političnemu režimu (komunistom in socialistom), ki ga je leta fizično in psihično mučil! Toda naš novinar Miha in novinarji sodelavci so pozabili(?) kdo je bil Pučnik, zanj niso slišali v šoli (na fakulteti), pa tudi mediji Pučnika takrat niso marali, poslanci kontinuitete so bili ob njegovi smrti celo proti žalni seji v DZ. Dominantni mediji, ki jih obvladuje levi politični pol ga tudi danes zamolčujejo. Še letališče na Brniku marsikdo ne poimenuje pravilno!

Ni pa moč izbrisati (pozabiti) Pučnikovega vzklika ob uspelem referendumu za samostojno (neodvisno) Slovenijo, 26. decembra 1990: »Jugoslavije ni več!«

Pučnik bo ostal večen, brez njega ne bi bilo slovenske države!

V nadaljevanju je bil zanimiv preudaren odgovor mladenke, da se ne upira in pridruži drugim, če ne pozna dobro problematike. Kako drugačno razmišljanje in ravnanje od mnogih KUL-opozicijskih politikov (strank), ki se »upirajo« vladajoči koaliciji (sklicevanje sej ala »non paper« in butastih interpelacij) brez kakršnih koli argumentov, samo da otežuje delo vlade in se kažejo javnosti (papagajajo) vsakodnevno v medijih. Enako velja za mlade bicikliste (za novinarja Dela U. Esiha predstavljajo »civilno družbeni antijanšizem«, po mojem poznavanju pa podpornike in »užitkarje« množice odlično financiranih nevladnih organizacij, ki seveda ne opazijo kršenja človekovih pravic drugače mislečim), ki tedensko telovadijo s sovražnimi napisi proti tistim, ki so bili nosilci demokratičnih sprememb že leta 1990(!) in so okrašeni z rdečimi zvezdami, ki simbolizirajo sistem in ljudi, ki so dali likvidirati tisoče nedolžnih življenj! Ne le Auschwitz, tudi Teharje in Hudo jamo bi morali obvezno obiskati vsi srednješolci.

»Glede odločanja za ali proti partizanstvu je bilo odločilno koliko je bil kdo povezan z Dolenjsko in Notranjsko, zakaj v Ljubljani niso prida vedeli – ali tudi niso hoteli vedeti – za krvavi revolucionarni teror, ki je tam pobil več sto nedolžnih vaščanov brez pravega vzroka ali poštene sodbe. In to v času, ko še ni bilo nikjer nobenega vaškega stražarja, kaj šele domobranca. Ker sem iz Dolenjskih Toplic, sem osebno poznal nekaj teh okrutno pobitih poštenjakov – kako bi se mogel po takih zločinih odločiti drugače, kot sem se?« (iz pogovora s slikarjem Marijanom Tršarjem, avtorjem pretresljivih grafik iz taborišča Teharje in piscem knjige Dotik smrti, kjer opisuje osebno doživetje vseh treh totalitarizmov, ob njegovi 80-letnici, Milan Vogel, Delo, 2002)

Zgodovina mora biti naša učiteljica! V spomin in opomin!

Novinar (politični aktivist) Miha je duhovičil (na valu 202) tudi naslednji dan, ko je omenil  stare in mlade upornike (mitingaše?), ki so napolnili ljubljanske ulice in trge in dodal »informacijo« o (tridesetih) Janezovih drogovih na Trgu republike ter izrazil »upanje, da se mu ne bo treba ograjevati, medtem ko bo praznoval svojih 30 let«. In je cinično dodal, »tudi naših«. Meni tako kokodakanje ni zabavno, sploh pa ne v mediju, ki ga moram obvezno plačevati. Takemu pobalinstvu, ki si ga je privoščil Miha Šalehar se je treba upreti, saj RTVS ni »naša« alias biciklistična, ampak javni medij, ki mora biti profesionalen. Si pa ta medij nekateri novinarji (tudi »biciklisti« na valu 202) prilaščajo in v njem nastopajo, kot da je medij njihova privatna last.

Moj REVOLT je jasna in glasna zahteva urednikom RTVS po spoštovanju vseh poslušalcev in gledalcev javne institucije, tudi plačnikov RTVS naročnine, ki nismo »ljubljanski biciklistični uporniki za staro pravdo – rdeče privilegije« in spoštujemo celoletno garanje legalne vladajoče koalicije za skupno dobro vseh državljanov!

Iva Pavlin Žurman, Solkan

Zadnje novice

Sorodne vsebine