Piše: Franc Bešter
Svoboda: tukaj se ne morem spuščati v filozofsko razpravo o svobodi, treba pa je poudariti, da sta za človeka moderne dobe pomembni predvsem ekonomska in politična svoboda, pravzaprav druge oblike svobode večina sploh ne pozna!
Vendar, obstaja še oblika svobode, ki je notranja svoboda, ker gre za svobodo duše. Duša: tu pa smo najprej pri problemu samega priznavanja duše (njenega obstoja), potem pa pri problematiki spoznavanja njenih lastnosti, sposobnosti in potreb. Vse te stvari pa je nemogoče spoznavati po poti (s spoznavno metodo) modernih empiričnih znanosti, njihova metoda tega ne dovoljuje, zato nam glede tega ostane samo ena pot: pot spoznavanja s pomočjo razodetih resnic. Moderna znanost: ona je (miselno) orožje racionalizma, racionalizem pa je kuga naše dobe, človek te dobe je okužen s tem, odtod pa sledi šibko verjetje v dušo, vkolikor le-to sploh obstaja.
Notranja svoboda – svoboda duše. Ali dušo lahko nekaj zasužnji – in kdaj je ona svobodna? Če sledimo Kristusovim besedam, dušo zasužnji greh, osvobaja pa jo resnica. Kaj pa racionalizem in materializem, ki označujeta našo dobo? O racionalizmu sem tu že pisal – da je za dušo smrtonosen, ker pomeni obliko ponavljanja izvirnega greha, ta pa je prvima človekoma prinesel duhovno smrt, ki jo simbolizira izgon iz raja. Materializem tudi povzroča propadanje in smrt duše: če se namreč duša preda materializmu (duša: materializem ni samo stvar načina življenja, obstaja tudi na ravni mišljenja, rojeva se v srcu, torej v duši) s tem, da se oprime tega (ne le s čutili, tudi z mislimi!) tega, kar ji ponuja svet, s tem dovoljuje, da jo napolni tema – ker v njej ni več prostora za Duha, da bi svetil in rasel v njej.
Iz obojega sledi, da racionalizem in materializem za dušo pomenita nesvobodo, lahko celo smrt, vsekakor jo zamejita v materialni svet, znotraj katerega človekov duh ne more najti potešitve – ker je duša v svojih hrepenenjih naravnana na neskončnost, ta svet pa ji lahko ponudi le nekaj omejenega in nepopolnega.
Ta članek pišem tudi zato, ker je na zadnjih volitvah zmagalo »Gibanje Svoboda«, in le-to naj bi prineslo državljanom predvsem več politične svobode, ki naj bi je bilo pod »diktaturo Janše« premalo. In ta »stranka« se zdaj odkrito spogleduje s socializmom. Kapitalizem ali socializem: v katerem sistemu je lahko več (resnične) svobode človeka, notranje svobode, svobode duše? Glede tega sta oba slaba: socializem zaradi odkritega širjenja ateizma, kapitalizem zaradi služenja denarju, prav malikovanja Denarja. Predvsem pa sta oba sistema proizvod moderne, novoveške civilizacije Zahoda, zato oba označujeta tudi racionalizem in materializem in sta zato sistema duhovne smrti.
Če je za dušo materialni svet zapor, ječa, se pravi področje njene ne-svobode – zato, ker jo tu obkroža vse, kar ni Bog (Duh), tu jo obdajajo stvari iz snovi, se pravi »prah Zemlje«, v čemer ne more najti potešitve, sledi, da ona lahko najde osvoboditev (edino!) v Bogu, torej v Duhu, ki je ne-materija. In če sledimo razodetju: ona se Bogu bliža na poti hoje za Besedo, in to je pot služenja Bogu, ki zahteva odpoved in sprejemanje križa (trpljenja). Vidimo, da oba sistema nasprotujeta tej poti, socializem zaradi ateizma, v kapitalizmu se služi denarju, ne Bogu, in tu ni odpovedi in pred križem se beži, tu vlada uživaški potrošniški materializem.
Pot do svobode duše: hoja za Kristusom, za Besedo (Logosom). V Cerkvi se navadno pod tem razumeva posnemanje Kristusa (»imitatio Christi«) v njegovem brez-grešnem načinu življenja. A tu bi rad (zelo na kratko) nakazal veliko bolj dobesedno pot (sicer ne tako dobesedno, kot so za Jezusom hodili apostoli po Palestini), ki je hoja po njegovih stopinjah in jo je mogoče prepoznati iz besed evangelija.
Ta pot: hoja skozi določene (konkretne) dogodke sveta. Tu moramo na VSE dogodke sveta pogledati na nov način: kot na stopinje (sledove, odtise) božjega Logosa v svetu. Zakaj? Ker se VSE dogaja po volji Besede, torej po njenih načrtih in njenem delovanju, Beseda pa deluje v Duhu, zato Duh napolnjuje svet, in zato je vsak dogodek tudi rezultat delovanja Duha in sled Besede v svetu.
Če naj sledimo Besedi, mora le-ta na nek način hoditi pred nami, in res hodi: s svojimi načrti (za naše življenje), pred nami torej hodi tako, da gre v našo prihodnost, tako, da nam kaže načrte zanjo. Načrte: za konkretne prihodnje dogodke našega življenja. Za Kristusom hodimo tako, da gremo skozi te dogodke. In ti načrti se človeku razodevajo po Duhu, po znamenjih Duha.
Mislim, da se s tem nakazujeta filozofija in znanje, na čemer naj bi začeli graditi dobo, ki naj sledi tej mrtvi, moderni dobi. Ena temeljnih resnic je tu, da je človek (tudi) duh, duša. Potem resnice o njej, in da je v življenju ključno slediti njenim potrebam, iskati njeno svobodo, spoznavati in uporabljati njene lastnosti in sposobnosti. To dosegati v hoji za Besedo, ki zahteva odpoved – s tem premagujemo materializem naše dobe, in spoznavati to pot (te poti) s pomočjo Duha, to torej zahteva sprejemanje tega, kar prihaja od Duha, in učenje visokega jezika Duha, npr. jezika (nočnih) videnj, in s tem premagujemo racionalizem, ki je smrtonosna kuga naše dobe.
Vse skupaj seveda zahteva neko zrelost, a nova civilizacija naj bi bila zrelejša, moderna doba je na nek način »pubertetna«, torej ne-zrela, in v njej je prevladala telesna koncepcija življenja, in postali smo do kraja pozunanjeni. Osvoboditev duše zahteva globinski obrat od zunanjega, snovnega, k duhovnemu in notranjemu.
Franc Bešter, Zg. Besnica
