21.8 C
Ljubljana
ponedeljek, 8 avgusta, 2022

(PREJELI SMO) Sporočilo za javnost predsednika VSO – Na juriš!

Piše: Alojz Petrle, predsednik VSO

Kmalu po izvolitvi Demosove vlade 1990 sva imela s pokojnim Janezom Kocjančičem pogovor na Kamniški TV. Oddaja je bila kontaktna in neka gospa se je oglasila v oddajo z naslednjimi besedami: »…vidim, da smo jih še premalo…«. Kasneje sem take besede še velikokrat slišal ali bral na kakšnem zidu. Če sem prav obveščen, pristojni naslovi za sovražni govor doslej takih izjav niso procesirali – po domače povedano za njih ni nihče niti odgovarjal.

Ko so februarja 2020 na demonstraciji proti Janši, še preden je sestavil vlado, tulili »Ubij ga!«, ni bilo slišati pravičnikov, pa tudi roka države ni posegla. Poziv k uboju očitno ne velja za sovražen govor.

Pred nekaj dnevi smo slišali najavo sile, javni poziv k besu in »na juriš« na Novi 24. Odziv ni izostal. Eni se zgražajo, eni pozdravljajo, posnetek si je ogledal in o njem razpravljal Državni zbor.

Nekateri so me pozvali, naj obsodim Tomašiča in Novo 24. Ne bom mlatil – ne po Tomašiču, ne po Golobu, Janši, tudi ne po predsednici Državnega zbora. Ta smer novega nacionalnega športa me ne vleče, ker našemu narodu in državi ne prinaša dodane vrednosti.

Zadeve se ne bom lotil afežejevsko, ker nisem pristaš metode, ki manihejsko poglablja polarizacijo in pozna samo »naše«. Rad bi jo obravnaval načelno. V osnovi gre za vprašanje o sredstvih političnega boja.

Komunistična revolucija je (tudi pri nas) uporabila nasilje do oseb in do lastnine kot sredstvo za doseganje političnih ciljev. Nesreča revolucionarne ali katerikoli druge na sili temelječe paradigme in prakse je v tem, da izhaja iz prepričanja, da lahko svet izboljšaš, če onemogočiš ali celo likvidiraš drugega in drugačnega – tistega, ki misli drugače. To je paradigma razsvetljenega odrešeništva, obsojanja, izdajalstva, polarizacije, izločanja, s tem tudi smrti. V duhu tega morajo »naši« imeti pobudo, oblast in kontrolo nad vsem/i.

Od leta 1990 naprej sta se zgodili dve dejstvi, za kateri sem upal, da bosta prispevala k temeljitejši tranziciji od enoumja enopartijskega sistema do demokracije. Prva je osamosvojitev. Izvedli smo jo na podlagi volilnega rezultata in plebiscita demokratično, za vse in toliko skupaj, da jo lahko skupaj praznujemo. Nismo poznali samo naših, ampak »naš cilj«. Zato je bila vlada sestavljena v duhu vlade narodne enotnosti – v njej je bilo nekaj ministrov iz opozicije. Če bi hoteli delati kot »oni«, bi morali delati revolucionarno in revanšistično. Nismo šli na silo, ampak na demokratično voljo in kulturo, čeprav nekateri niso delili naših ciljev in vrednot. Osamosvojitev nas je poenotila, ne razdelila. Tudi takrat smo bili seveda različni, ampak v osnovi vsi »naši«.

(Ne bom ponavljal, kaj je odprlo pot v prevlado sil starih konceptov moči?).

Drugo dejstvo je vključitev Slovenije v Evropsko zvezo. Ne gre samo za skupni trg, ampak najprej za pripadnost istim vrednotam in načelom, ki temeljijo na spoštovanju človekovega dostojanstva in ideji skupnosti.

To dvoje bi moralo hraniti našo voljo po sobivanju in sodelovanju z željo po skupni prihodnosti. Namesto tega imamo vse močnejše blatilno etiketiranje, obsojanje, strašenje, izključevanje, kadrovsko čiščenje, pozive k nasilju in dvojne standarde. Vse to ne more krepiti zaupanja, ki je značilno za skupnosti. Mi ne delujemo kot skupnost, ampak kot vojna. Mi nismo samo različni ali tekmeci, eni misijo, da moramo biti sovražniki. »Ne naši« so nevarni, škodljivi, odveč (ne mislim na tiste, ki jih ima vsaka vlada pravico zamenjati). To je slovensko stanje duha.

Ker smo jezni in prazni nas moti barva čevljev neke Urške – predsednice parlamenta, kot da se ne bi dalo praznovati tudi v rdečih čevljih. Z vstopom v EZ smo sprejeli tudi načelo sorazmernosti. Leta 1991 nismo predpisali barve prazničnih čevljev, veseli smo bili, da so osamosvojitev praznovali tudi tisti v rdečih.

Naše bistveno vprašanje – od tega je odvisna tudi naša prihodnost – je, ali se bomo odpovedali bojnemu duhu izločevalne politične paradigme in konceptu moči, ki pozna samo »naše«, stalno slika hudiča in stimulira negativno energijo, ustvarjalne ljudi pa nagovarja k emigraciji.

Kaj prinaša geslo »Udarimo!«, lahko gledamo v Ukrajini in upamo, da ne bo šlo še širše. Pred tridesetimi leti smo z zmago v vojni za Slovenijo uspešno odklonili utrjevanje bratstva s tanki.

Predlagam, da se na podlagi prej omenjenih virov zamislimo, kaj lahko naredimo, da bomo živeli kot skupnost (EZ je začela s tem poimenovanjem). Če bo šlo samo za »kdo bo koga« bo v nevarnosti osamosvojitev sama.

Leta 1991 smo imeli v takem času vojno. Naj hvaležnega spomina na žrtve , ki so padle za svobodo in dostojanstvo Slovenije ne zasenči nič, kar ne bi bilo v skladu s ciljem in vrednotami, za katere so padle.

Namesto »premalo smo jih«, predlagam »premalo nas je«. Pištolo iz osamosvojitvene vojne bom dal pa v muzej osamosvojitve. Kar se sile tiče, me najbolj zanima moč kulture, ki je sposobna graditi skupnost.

Vse dobro Slovenija v tridesetem letu po mednarodnem priznanju!

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine