Piše: Franc Bešter
Ta pot nam lahko nakloni veliko: neko gotovost v življenju – glede oseb, stvari, dogodkov sveta, in glede pravilnosti naše življenjske usmerjenosti, daje nam nek cilj v življenju, ki naše duše ne bo razočaral, kar našemu življenju daje smisel. To je ena od hudih kriz našega časa: kriza duha in kriza smisla. In ta pot nam v življenju poklanja tudi varnost: varnost naše poti in naš uspeh v življenju je ključno odvisen od dogajanja sveta, smer le- temu pa daje Duh, ki kot ne- materialna »energija« ta svet napolnjuje, naklonjenost živega in delujočega Duha pa si pridobimo ravno s hojo za Besedo.
Človek te dobe ima glavo napolnjeno z racionalističnimi znanji, ki si jih je nabral v šolskem sistemu, in je obenem zelo spreten, izvežban, kar se tiče rokovanja s tehniko. To je človek tehnike, Orodij. Manjka pa mu neka gotovost, notranja opora in usmeritev v življenju. Ta človek bo moral postati tudi človek Odra: opremljen tudi z znanjem za pravilno odločanje pri igranju svoj vloge na Odru sveta. To je velik izziv, ki nas čaka.
Kot že rečeno, so za to novo renesanso z določenih vidikov pogoji idealni: potreba po neki znanosti za spoznavanje resnice o dogodkih sveta še nikoli ni bila tako velika, ker dogajanje na svetu še nikoli ni bilo tako nepregledno. Obstajajo pa tudi velike ovire: to sta npr. racionalizem in materializem te dobe, in ta tok sodobnega sveta ogromno večino ljudi potegne za sabo, jih odnaša.
Zakaj racionalizem? Ker za spoznanje poti hoje za Besedo moramo sprejemati in razumevati tisto, kar prihaja od Duha, racionalizem kot stanje duha in način mišljenja (filozofija) pa vse to močno otežuje.
Zakaj materializem? To je še bolj na dlani: hoja za Kristusom nujno in vedno zahteva sprejemanje križa in odpoved (sebi, zemeljskemu bogastvu) – to pa je tisto, pred čemer sodobni, uživaški potrošniški svet beži. Materialistični način življenja povzroča tudi pozunanjenost – ta je v naših časih prignana že do absurda! Sledenje Besedi pa zahteva ponotranjenje: ker se božja znamenja (npr. videnja) dogajajo na področju duše, besede Boga Duh vrezuje v duše, in človek kot duh vstopa v nebeško kraljestvo preko svoje duše, torej notranjosti. In človek mora v sebi izvesti še en obrat: od antropocentrizma k teocentrizmu. Marsikaj bo torej treba obrniti v nasprotno smer kot je to storila renesansa: ona je srednjeveško ponotranjenost zmenjala za obračanje k zunanjemu (perspektiva v likovni umetnosti!), in srednjeveški teocentrizem za antropocentrizem (to se spet odrazi v slikarstvu in kiparstvu in s humanizmom v filozofiji in literaturi!).
Nova, druga renesansa bo torej zahtevala radikalne obrate, ne le glede nekih znanj in načina mišljenja, tudi glede globinsko drugačne usmeritve človeka, v povsem drugačnem odnosu do življenja. Ta renesansa kot prehod iz moderne dobe v neko zrelejšo obliko civilizacije bo torej dokaj zahtevna in je večina ne bo zmogla, tudi je ni mogoče uvajati po politični poti, odgovornost za izhod iz številnih kriz tega časa (ki se bodo stopnjevale) leži na dovolj močnih, ozaveščenih, zrelih intelektualcih.
Franc Bešter, Zg. Besnica
