19.1 C
Ljubljana
sreda, 23 junija, 2021

(PREJELI SMO) Racionalizem in odločanje

Piše: Franc Bešter

O problematiki odločanja sem enkrat tu že pisal, tu bi rad še enkrat osvetlil, kako racionalizem kot kuga naše dobe lahko škodljivo vpliva na usmerjanje človeškega življenja.

Znanja modernih znanosti imajo med drugim to lastnost, da tiste, ki so si glave napolnili z njimi, navajajo k postavljanju Razuma na prvo mesto, v duši, v srcu, in omenil sem že nekaj škodljivih posledic tega, najbolj usodna je ta, da človeka vodi v duhovno smrt. In možgane si še vedno polnimo z lažnimi teorijami in razlagami, ki so zato za nas strupena hrana.

Ena od škodljivih, celo nevarnih posledic racionalizma kot bolezni je tudi, da človek, ki jo ima, začne absolutizirati Znanost, in ji zato začne pripisovati tudi stvari, ki jih v resnici ne zmore. Njena metoda (eksperiment, merjenje) nikakor ni vsemogočna! Vendar, racionalizem jo ima za takšno, verjame, da je ta Znanost odkrila (skorajda) vse naravne zakone, se pravi, ustroj sveta in dogajanje v njem je s temi znanji mogoče spoznati, in zato se je s pametjo in s tem znanjem mogoče pri delovanju na odru sveta pravilno odločati, se usmerjati. Zmota: dogajanje sveta je nekaj mnogo preveč kompleksnega, da bi bilo z metodami modernih znanosti mogoče spoznati resnico o tem, luč razuma je prešibka svetilka za kaj takega, poleg tega so naši problemi v tehnični civilizaciji postali še mnogo bolj zapleteni kot nekoč. Še nikoli ni bilo tako na dlani, da je (razsvetljeni) razum prešibko orodje za njihovo reševanje, čeprav zbere skupaj vsa znanja vseh znanosti.

Nevarnost racionalizma pa je prišla še od nečesa: od enostranske podobe sveta in človeka. Racionalizem namreč priznava le tisto, kar je »dokazano« – z znanstveno metodo, zato pa priznava samo materijo kot edino realnost, zato ne priznava Duha v svetu in ne duše v človeškem telesu – konec metafizike! In priznati moramo, da je danes pri mnogih res močno omajana vera v ne- materialno dušo, še manj se ljudje zavedajo njenih lastnosti, potreb, sposobnosti. Vendar, naj se jih zavedamo ali ne, smo (tudi) duh – duh, ki je v telesu, posledica tega dejstva pa je presežna narava človeka: v svojih hrepenenjih je naravnan na neskončnost, znotraj zemeljskega ne more najti potešitve. Ta resnica je pomembna tudi glede odločanja: človek se (po svoji človeški modrosti) v življenju navadno usmerja tako, da zadovolji svoje telesne potrebe, se na nek način zavaruje, a zaradi duše je to napačna pot. Človek naj bi iskal (tudi, najprej) to, kar potrebuje duša, in človek naj bi se odločal tudi tako, da bi si pridobil tudi naklonjenost delovanja Duha, ki daje smer dogajanju sveta – od tega dogajanja ključno zavisi uspeh naših delovanj! Zato se v tem in glede tega skriva še ena usodna zmota racionalizma: racionalizem se na vse to ne ozira, a saj duše in Duha sploh ne priznava!

Vendar, ali je potem človek pri svoji hoji skozi življenje obsojen na temo neznanja (glede resnice o dogodkih sveta, glede svoje usmeritve), če mu Razum in Znanost ne moreta dati nobene gotovosti glede tega? Prej omenjeno kaže na to, da gotovost obstaja, vendar ne znotraj racionalistične miselne zgradbe, ampak v spoznavni stavbi vere, natančneje: znotraj krščanstva.

 

Franc Bešter, Zg. Besnica

Zadnje novice

Sorodne vsebine