-1 C
Ljubljana
torek, 7 decembra, 2021

(PREJELI SMO) Podnebne spremembe in mi

Piše: Jožef Praprotnik

Sredi avgusta je Mednarodni odbor za podnebne spremembe – IPCC izdal obširno sporočilo o teh spremembah, na podlagi tega pa je generalni sekretar OZN Antonio Guterres izjavil, da za človeštvo gorijo rdeči alarmi. Poročilo, ki ga je pisalo 234 znanstvenikov iz 66 držav, pokaže, da je človeška dejavnost glavni povzročitelj teh sprememb ter konkretno povečanje izpustov toplogrednih plinov od začetkov industrijske dobe, z najizrazitejšimi v zadnjih 50 letih. Kako se to odraža v življenju na modrem planetu gledamo dan za dnem pri televizijskih poročilih, ko nam govorijo, kateri del Zemlje so prizadele vremenske katastrofe, kakršnih ne pomnijo. Skratka z ogrevanjem ali pregrevanjem planeta je pred človeštvom nov izziv: ustaviti to pregrevanje in s tem blaženje posledic podnebnih sprememb. Tudi zato, ker če danes zaustavimo dotok toplogrednih plinov, se bo planet še nekaj časa pregreval, ker so bila prejšnja opozorila preslišana. Zdajšnje poročilo je bilo deležno večje pozornosti tudi s strani politike in skepticizem je nekako poniknil, a se – razen pri mlajših generacijah, ki vedo, da bodo že nosile posledice dosedanje brezbrižnosti – še ni prav nič spremenilo.

O tem, da je pretirana raba fosilnih goriv kriva za toplogredne pline, ti pa za ogrevanje planeta, čivkajo že vrabci, ki so tako kot deset tisoč drugih živalskih vrst bolj ogroženi, kot povzročitelj vsega tega zla. Toda tudi znanstveniki nam poleg tega, da je nujno takojšnje zmanjšanje rabe fosilnih goriv z zapiranjem termoelektrarn ali s prehodom na električne avtomobile – da ne naštevam vsega drugega – ne ponujajo nič drugega od že znanega. Pa so potem – po zastoju zaradi korone v lanskem letu – turistični tokovi in zastoji na cestah nekaj običajnega in izpusti v zrak povsem normalen pojav in tudi avtomobilistična dirka 24 ur Le Mansa nekaj, kar se je moralo zgoditi za normalizacijo življenja po pandemiji virusa. Toda vse to ne vodi nikamor, sploh pa ne k izboljšanju stanja, kot o njem pišejo znanstveniki.

Rešitev pa vendarle obstaja, a ne zgolj v omejevanju, kot jo ponujajo znanstveniki, temveč se opira na eno temeljnih, gonilnih prirojenih , človekovih lastnosti, na tekmovalnost, rivalstvo – v naravi borba samcev za naklonjenost samice za nadaljevanje vrste. Moja zamisel gre v smeri, da tekmovalnost zadržimo, a jo definiramo obrnjeno na glavo. Dejali boste, da sem jaz padel na glavo. Torej: gre za tekmovanje ne po čim več, ampak s čim manj preživeti. Šlo bi torej za globalni, svetovni pokal v skromnosti, za preživetje s čim manj potrošene energije, čim manj porabljene hrane, čim manj izdelkov, ki se kvarijo in polnijo smetišča. Šlo bi torej za svetovni pokal v nepotratnosti, da torej preživimo s čim manj porabljene nafte, plina, elektrike, drv, hrane, tekstila, …itd. Mimogrede: koliko Afričanov, Bangladeščanov, Severnih Korejcev,…preživi z drobtinicami z naše mize (pre)obilja in blagostanja. Čemu mora Američan leteti v Avstralijo gledat Aboriđinsko goro ali Avstralec Niagarske slapove, če oba to dvoje lahko vidita podrobneje na spletu ? In čemu imeti večji bazen kot sosed ali džip s štirikolesnim pogonom, če se vozim na delo iz Lucije v Koper ? Spodbujati in nagrajevati bi morali čim manjšo porabo vsega. Tekmuje družina z družino, vas z vasjo, dežela z deželo, vodeno svetovno. Šlo bi torej za načrt planetarne ureditve z ohranjanjem nujnega kmetijstva za prehrano človeštva ter nujno potrebnih dobrin, znanstvenike pa usmeriti v skupni vesoljski program, namesto sedanje stresne tekmovalnosti, pa ljudi usmeriti v rekreacijo na domačem pragu ali čim bližje, dokler se ne odpravimo na druge zvezde. Zemljo, ta naš modro –zeleni planet smo namreč dolžni ohraniti tudi prihodnjim rodovom. Toda ne na obledelih fotografijah ali CD-jih.

Jožef Praprotnik, Jesenice

Zadnje novice

Sorodne vsebine