6.2 C
Ljubljana
četrtek, 6 maja, 2021

(PREJELI SMO) Odprto pismo predsedniku Ustanove Max Fabiani arhitektu Mateju Mljaču!

Brala sem Vaš obširen, zelo zanimiv pogovor objavljen v reviji Reporter, 5. oktobra 2020.

 

Ni bil dolgo prezrt samo arhitekt Max Fabiani, bil je družbeno zapostavljan tudi arhitekt Jože Plečnik. Mogoče sta bila rivala, vendar sta se oba za vse čase zapisala v naš zgodovinski spomin. Oba sta naša arhitekturna velikana, ki ju javnost občuduje in spoštuje kot velika ustvarjalca, za vedno zapisana v naš prostor in v našo arhitekturno stroko. Vi, gospod Mljač, pravite, da je ta veličastna ureditev mesta Ljubljane, ki jo občuduje kulturni svet doma in v tujini, delo arhitekta Fabianija, da je Plečnik na tista mesta, ki jih je razumel kot pomembna, postavil le svoje oblikovanje. Verjamem vašemu mnenju, saj imate izjemno veliko število prestižnih strokovnih kvalifikacij, pridobljenih v tujini, za tako trditev. Vendar je nedopustno, da se dovoljuje mestni oblasti že leta dolgo tako zaničljiv odnos do bežigrajskega stadiona, ki je eno od temeljnih del opusa arhitekta Plečnika. Vemo, da je osnovni koncept mesta danes že dolgo ranjen, da je prizadeta kultura bivanja v mestu, da je županstvo mesta direktno vpleteno v škandalozen primer propadanja stadiona, da mestni arhitekt – urbanist prof. Janez Koželj, ki je bil vaš studijski mentor kot berem, svojo odgovornost že leta prelaga na druge. V bistvu je celostna podoba našega mesta pohabljena, čeprav uprava mesta Ljubljane sedaj načrtuje kandidaturo za prejem naziva evropsko kulturno mesto.

Pravite, »da moramo razmišljati o dejavnem urbanizmu, ki bo delovalo v korist uporabniku tako na nivoju vizualne podobe kot programske organizacije«. Imate prav, saj bi obnovljen stadion na primer v izvirni podobi popolnoma ustrezal tej ugotovitvi. Služil bi osnovnemu namenu, to je športnim prireditvam na prostem, šolskim tekmovanjem in treningom vseh ljubljanskih šol. Obnoviti pa ga je dolžna država kot svoj dragocen zaščiten kulturni spomenik. Tako stališče brezpogojno tudi zagovarja razred za umetnosti SAZU, ker je spomenik velikega arhitekta nedotakljiv. Mesto Ljubljana, ki je stadion prodalo zasebniku, je dolžno pogodbo razdreti, Ministrstvo za kulturo RS pa dolžno uporabiti 63. člen zakona o varovanju kulturne dediščine, ki daje pravico do razlastitve lastnika, če je spomenik oziroma njegove vrednote ogrožen.

Vem, sprašujete se, zakaj vam to pišem. Pišem Vam kot pobudniku in voditelju hvalevredne Ustanove Max Fabiani s sedežem v Štanjelu in njegovim muzejem v Kobdilju na Krasu, katere cilj in namen je delovanje v mednarodnem prostoru, pomoč pa je ustanova pripravljena nuditi tako državi kot občinam in zasebnim investitorjem pri razmisleku, kako posegati v prostor. Berem, da upravni odbor Ustanove MF sestavljajo različni profili strokovnjakov, tudi gospodarstveniki in ekonomisti. Nisem osamljena v mišljenju, da bi Vaša ustanova iz moralno etičnih razlogov arhitekturne stroke bila dolžna pomagati pri ohranitvi stadiona, ki sramotno propada. (Za vse tiste, ki ne vedo kaj predstavlja lažna obnova Bežigrajskega športnega parka, naj preberejo objavljeno pismo Alenke Bizjak v Delu 29.8.2020).

Prepričani smo, da bi Vaše zavzemanje za ohranitev pomenilo neprecenljivo etično dejanje, ki bi kulturno odmevalo tudi v tujini. Predvsem pa bi pripomoglo k končno že izboljšanju celostne podobe prestolnice, v kateri ne manjka velikih gradbenih jam. Na eno od njih prizadevno opozarja v Delu 30.9.2020 tudi arhitekt Matevž Granda s vprašanjem »Zakaj država ne zgradi svojih lastnih objektov, da ji ne bi bilo treba plačevati najemnin?«

Čas je, da se sprenevedanju in izogibanju odgovornosti napravi konec. Minister Vasko Simoniti »prosi stroko za pomoč pri zagovoru ohranitve stadiona kot pomembne nacionalne dediščine in nagovarja lastnike, da se stadionu odpovedo v korist države, javnemu dobremu. Še zlasti bi se morali odpovedati tisti lastniki, ki niso dali niti centa za to, da imajo stadion, pa ga hočejo prodati državi za desetine milijonov evrov« (Demokracija, 23.7.2020).

Pred drugo svetovno vojno smo imeli mecene, plemenite ljudi, ki so svoje zaslužke darovali domovini že pri, na primer, gradnji velikanke v Planici, ustanovitvi Moderne galerije in še marsikje.

Danes pa premožnim ljudem osebna vest dovoljuje nalaganje denarja v tujini v različnih skritih oazah in nikogar ni sram. Vendar je zgodovina neusmiljena, preteklosti ni mogoče ubežati, pride čas ko izstavi račun.

Naj povem, da podpiramo utemeljeno javno vprašanje arhitekta dr. Aleša Vodopivca, ki je v Delu, 27.6.2020 objavil vprašanje »Koliko spomenikov še lahko porušimo, da bi ostali del civiliziranega sveta?«.

Alenka Bizjak, Ljubljana

Zadnje novice

Sorodne vsebine