Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Ob koncu moderne oz. v času propadanja razsvetljenskega projekta se postavlja vprašanje, kako naprej.
Nekateri vidijo izhod v novem razsvetljenstvu, se pravi v vrnitvi razuma oz. v povrnitvi vere v razum. In v odpravi napak, ki jih je naredilo razsvetljenstvo 18. stoletja. Da, ena od velikih napak je bilo tudi zavračanje vse preteklosti. Popraviti to napako: uporabiti tudi starodavne modrosti, znanja in izkustva, kamor spada tudi široko področje okultnega – odpraviti nevednosti, zmotne predstave in predsodke v zvezi s tem. V tem vidim neko nujno razvojno fazo človeštva: vstopanje človeka kot duha v nadfizično. A to ne sme biti človekov končni, najvišji cilj, kot učijo indijski jogiji in mistiki, da, prepričan sem, da lahko razsvetljenstvo presežemo (in moramo ga preseči) tudi s pomočjo dosežkov drugih kultur, ki jih je prvo razsvetljenstvo, zgledujoč se zgolj pri starih Grkih, povsem zanemarilo. Torej s pomočjo indijske filozofije in znanosti. Ne gre namreč za neko novo in tujo vero, gre za znanost, joga je znanost. Njen edini namen pa je notranji samorazvoj: razviti višjo zavest od umske – duhovno in nadumsko zavest, ki bo preobrazila in pobožanstvila človeško naravo.
Tukaj bom spet navajal Šri Aurobinda, cilj njegove integralne joge je božanska popolnost človeškega bitja. Toda kaj naj mislimo z božansko popolnostjo, v primerjavi s samo človeško popolnostjo našega bitja? In zakaj naj bi potrebovali neko vzhodnjaško jogo, če imamo tu na Zahodu krščanstvo, ki ima tudi za cilj, dosegati to (popolnost, svetost) v ljudeh?
Šri Aurobindo: »Zemsko popolnost si ljudje včasih predstavljajo kakor nekaj zunanjega, nekaj, kar je povezano z družbo, stvar delovanja, bolj razumno ravnanje s soljudmi in okoljem, to, da smo boljši in uspešnejši občani in bolje izpolnjujemo svoje dolžnosti, da si ustvarimo boljši in bogatejši, prijaznejši in srečnejši način življenja, s pravičnejšim in skladnejšim skupnim uživanjem življenjskih priložnosti. Toda zemeljsko življenje si izbere za svoje področje sedanje življenje in njegove priložnosti, verski cilj pa si prav nasprotno postavi za svojo nalogo pripravljanje samega sebe na drugo življenje po smrti. Njegov najobičajnejši ideal je takšno ali drugačno čisto svetništvo, njegovo sredstvo pa to, da spreobrne nepopolno in grešno človeško bitje z božjo milostjo ali s poslušnostjo neki postavi, ki jo določa ta ali ona sveta knjiga ali ki jo je dal neki verski ustanovitelj. Cilj verstva sicer utegne obsegati tudi kakšno spremembo v družbi, toda tukaj gre za takšno spremembo, kakršno vpelje sprejemanje skupnega verskega ideala in skupnega načina posvečenega življenja, za bratstvo svetih, za neke vrste teokracijo z božjim kraljestvom, ki tukaj na zemlji odseva nebeško kraljestvo. Cilj joge pa je bolj vsestranski in celovit: da bi uspešno izpeljal duhovno izpopolnitev, mora poseči po neki resnici, ki je obsežnejša kot običajno versko načelo in višja od zemeljskega načela. Ona se dviga nad zemeljski ideal popolnosti, hkrati pa pušča za sabo tudi bolj vzvišeni in intenzivni, a tudi mnogo ožji verski obrazec. Joga integralne popolnosti pojmuje človeka kot božansko duhovno bitje, ki je zavito v umu, življenju in telesu. Zato ona meri k osvoboditvi in izpopolnitvi njegove božanske narave. Na več mestih se ujema z verskim idealom, vendar pa ga presega s svojo širino«.
Tukaj bom s pomočjo Šri Aurobindovih besed skušal nakazati stične točke s krščanstvom, in v čem naj bi bila njegova joga širša: »Prvi jogijski proces je, da se trdno odločiš predati samega sebe Bogu. Izroči se z vsem svojim srcem in z vso svojo močjo v božje roke. Ne prosi za nič, razen tega, da bi se v tebi in s tabo neposredno zgodila in izpolnila njegova volja. Načelo, ki je pred nami, je samoizročanje, izročanje našega bitja v bitje, v zavest in moč Božanskega, s čimer bo samo Božansko, neposredno in nezastrto, Gospod in lastnik orodja, z lučjo svojega vodstva in pričujočnosti opolnomočil to človeško bitje za njegovo božansko življenje. Če je naš cilj duhovna osvoboditev, je nujno treba preseči mali kalup ega. V človeškem egoizmu in v njegovem zadovoljevanju ne more biti božanskega viška in odrešitve, očiščenje od egoizma je nepogrešljivo za notranji mir, čistost in radost.
Jedro notranje samoizročenosti je zaupanje in neomajna vera v Božansko. Zavzamemo to stališče: »Hočem Boga in nič drugega. Hočem se mu povsem darovati, in ker to hoče moja duša, ne more biti drugače, kakor da Ga bom našel. Ne prosim za nič drugega kot za to in za njegovo delovanje v meni, da bi me pripeljalo k njemu, bodisi njegovo skrito bodisi odkrito, zastrto ali očitno delovanje. Ne vztrajam pri tem, da se mora zgoditi po moje ali ob mojem času; naj On naredi po svoje in ob svojem času: zaupal bom vanj, sprejemal njegovo voljo, vztrajno težil za njegovo lučjo, radostjo in navzočnostjo«.
Ta vera je tisto, kar moraš razviti – vera, ki se ujema z razumom in zdravo pametjo – da če Božansko obstaja in da če te je On poklical na pot, potem za tem mora obstajati tudi božje vodstvo in boš skozi vse težave in kljub vsem težavam prišel do cilja.«
Krščanstvo večkrat proglaša jogo za zmotno pot, ker vidi v njej neko idejo in človekovo voljo po samoodrešitvi (v tem naj bi se skrival tudi njegov napuh) – človek je bil namreč odrešen po Kristusu, in rešuje ga lahko samo božja milost, vendar iz Šri Aurobindovih besed sledi, da to za jogo ne drži: »Tu gre namreč samo za to, ali sprejmemo Milost. Ni človeškega bitja, katerega zunanja fizična zavest – ta del tebe, v katerem živiš sedaj – bi bila ustrezna ali ali sposobna za jogo. Le z Milostjo in z neko lučjo od zgoraj lahko postane sposobna, za to pa je nujno potrebna vztrajnost in to, da jo odpremo luči.«
