Piše: Franc Bešter
Moderne empirične vede so zgradile zelo enostransko (racionalistično) podobo sveta in človeka, ki danes živi v glavah ljudi – saj so vsi morali skozi šolski sistem! Te znanosti so materialistične (edina dokazana realnost je materija, v tem miselnem svetu zato ni prostora za Duha (Boga) v svetu in za dušo v človeku. To ozko predstavo o človeku in svetu bo treba preseči – s pomočjo razodetih resnic o tem.
Človek ni samo telo, je tudi duša, človekov duh je v njegovem telesu – saj to telo oživlja. Tudi glede duše bom izhajal iz razodetih resnic.
Najprej: duša potrebuje Duha, za svoj obstoj, življenje, zunaj te žive Vode umre, se posuši. Duh v duši igra vlogo Vode, Plamena, Kruha – zato se brez Duha v duši pojavi stanje puščave, teme, mraza, lakote. Duša potrebuje Duha za svojo rast, če jo namesto z Duhom hranimo z ničevostmi, jo s tem uničujemo, v njej se pojavijo ruševine. Zato je ob tem treba poudariti naslednje: ker je duša (srce) tista, ki generira naše misli (ne možgani!), se bo to nujno odrazilo tudi na vsem našem mišljenju in delovanju (preden nekaj naredimo, moramo to prej misliti!). Če bo naša duša ne-izgrajena, če bodo v njej ruševine, človek ne bo sposoben konstruktivno delovati in so- delovati, pojavile se bodo tudi razpoke, ruševine v medsebojnih odnosih, človek bo začel delovati tudi destruktivno, ruševinam v dušah ljudi lahko sledijo ruševine njihovih dosežkov.
Stanje naših duš, duhovno stanje ljudi, je torej nekaj zelo pomembnega, a o tem se danes skorajda ne govori, razumljivo, če mnogo ljudi v sam obstoj duše ne verjame, kaj šele, da bi se zavedalo njenih lastnosti in potreb! Celo v Cerkvi se danes bolj kot duhovnost večkrat bolj poudarja »delo za boljši svet« (in s tem politika), a iz prej povedanega nujno sledi, da se delo za boljši svet nujno mora začeti, lahko začne edino na področju človekove duše, naše notranjosti. Človek mora najprej zadovoljiti sebe, potem bo lahko zadovoljil ves svet. Sicer ne. Sicer bo vedno bolj nemiren, grob, krut, nasilen, rušilen.
Moderna znanost, kot že rečeno, povzroča bolezen duše, ki se imenuje racionalizem, moderna tehnika v tržnem sistemu pa vodi v potrošništvo, se pravi uživaški materialistični način življenja, oboje pa je nepregledne množice v tej civilizaciji pripeljalo v ateizem, posledica je danes neko stanje na svetu, kakršno pač je: stanje kaosa in puščave (v dušah). Na tem področju je ta civilizacija propadla (na duhovnem, moralnem), ena od posledic pa je njena slabša uspešnost na ekonomskem in političnem področju. V srednjem veku je bilo drugače: dobro so se zavedali odvisnosti ekonomije in politike od etike, moderni človek pa kot da je jasno zavest o tem izgubil.
Izhod iz tega vidim v priznavanju in spoznavanju duše in v delu za dušo, v celovitejšem pogledu na svet in človeka. Človek ni zgolj telo, je tudi duh, in je zato presežno bitje, v življenju naj bi deloval (tudi) tako, da bi dosegal tisto, kar potrebuje kot duh, tisto, v čemer duh lahko najde potešitev, to pa je možno le v duhovnem svetu. In svet materije ni edina realnost, ta svet napolnjuje (prežema) Duh – dejavnik, ki daje smer dogajanju sveta, od tega dogajanja pa ključno zavisi uspeh (izid) naših delovanj v svetu, zato bi v življenju morali delovati tudi tako, da bi si pridobili naklonjenost delovanja Duha.
Vendar, katera je tista pot (usmeritev) v življenju, na kateri bomo dosegali vzvišeni cilj naše duše (Boga) in na kateri bomo uživali naklonjenost Duha? To je pot hoje za Besedo, ki je tudi Pot – ker nam to pot kaže, hoče pokazati. Tukaj se ne morem spuščati v filozofsko obdelavo, v analizo te poti, v nekem članku (tema je zahtevna), omenil bom le nekaj ključnih stvari. Najprej: to je pot služenja Bogu, gre torej za voljo Boga, katero naj bi človek v življenju iskal in skušal spoznati. Kaj Bog želi, hoče od nas? Beseda kot Pot nam kaže to pot, na kateri naj mu služimo, tako, da kaže dogodke, ki jo sestavljajo, natančneje, načrte zanje – s tem se nam razodeva ta Volja, po božjih besedah in božjih znamenjih, in to npr. tudi skozi (nočna) videnja, v katerih konkretne dogodke, osebe itd. lahko vidimo. Vse to po Duhu, ki stopa v stik z našim duhom.
Iz vsega sledi, da bomo morali priznati odločilen, ključen pomen področju naše notranjosti. A tu se bo moral zgoditi ne le revolucionaren obrat od pozunanjenja k ponotranjenju, tudi zasuk od materialnih vezanosti k odpovedi (to zahteva hoja za Kristusom) in premagovati bo treba razsvetljenski racionalizem – s tem, da sprejemamo, kar prihaja od Duha, da premagamo današnjo ravnodušnost do vsega tega, in da se učimo vzvišenega jezika Duha, ki je jezik simbolov. Premagovanje kuge racionalizma. Racionalizem je smrtonosen (za dušo) iz več razlogov: ker sploh zanika obstoj (večne) duše, ker postavlja Razum in Človeka na prvo mesto (v srcu), ker zavrača, kar prihaja od Duha, in s tem človek ne more najti tiste poti, ki naj dušo vodi v Življenje.
Ker je človek duh in zato presežno bitje, in ker se vse na svetu dogaja po volji in delovanju Duha, bi bilo nekaj ključnega v življenju slehernega, da v življenju najde pot hoje za Besedo, da gre po njej, da vztraja na teh poteh. Vendar, takšno življenje pomeni tudi plavanje proti toku sodobnega sveta, boj s silnicami moderne dobe. A le ta pot je varna, vodi navzgor in zmanjšuje nered in zlo v svetu, prepoznati pa jo je mogoče le s pomočjo Duha.
Tukaj sem navrgel nekaj temeljnih resnic o tem, na čemer naj bi gradila nova civilizacija na duhovnem temelju, potrebna bodo znanja (znanost) o duši, Duhu, o Besedi, o hoji za Besedo, o božjih znamenjih, potrebno bo jasno zavedanje o velikanski razliki med to znanostjo in stavbo modernih znanosti – zaradi česar bi vsak moral zgraditi to novo stavbo v sebi. Sedanja, racionalistična civilizacija je danes zašla v krizo tudi zato: ker se že dolgo razvija enostransko, predvsem v smeri tehno – znanosti in tehnike, in njeni pripadniki so izobraženi in strenirani predvsem v tej smeri, se pravi enostransko. Treba se bo, s pomočjo razodetih resnic, opremiti tudi s celovitejšo podobo sveta in človeka, in z znanjem za usmerjanje človeškega življenja.
Morda bo kdo rekel: saj to vendar ni nič novega, vse je že znano iz Svetega pisma, in konec koncev je naloga Cerkve, da oznanja te stvari. Da, a upravičeno se lahko vprašamo: ali je znanje 2000 (in več) let starega Svetega pisma zapisano na tak način in v takšni obliki, da je uporabno v pogojih delovanja v tehnični civilizaciji, ali Cerkev oznanja na ustrezen način – glavam, napolnjenim z racionalističnimi znanji? Kaj se v resnici zgodi ob srečanju dveh tako silno različnih spoznavno – miselnih svetov?
Franc Bešter, Zg. Besnica
