Piše: Frančiška Buttolo
Tam na Primorskem, inkubatorju vseh raznarodovalnih “pogruntavščin” po vstopu Slovenije v Evropsko skupnost, se je porodila, kot sem včeraj slišala v slovenskih elektronskih medijih, resnično “genialna” zamisel. V slovenskih šolah – najbrž osnovnih, ne pa morda celo na iniverzah – naj bi učenci bolj ali manj obvezno brali namesto slovitega romana Nekropola, reprezentativnega dela pisatelja Borisa Pahorja (krono njegovega opusa, s katerim je kandidiral za Nobelovo nagrado) kar strip nekega mladega vrhunskega umetnika na tem likovno-literarnem področju umetnosti. Menda zato, vsaj tako sem razumela, ker imajo otroci in mladina stripe raje kot literaturo.
Seveda verjamem, da imajo, ne le otroci, tudi odrasli, večinoma raje strip kot kakršnokoli drugo vrsto umetnosti. In to ni prav nič narobe, če je njihov končni izbor takšen zato, ker so z odporom prebrali Iliado, Vojno in mir, Gospo Bovary, vsaj prvi roman iz cikla Iskanje izgubljenega časa, da o slovenski literarni klasiki ne rečem ne črne me bele.
In tudi ni nič narobe, če komu najbolj ugaja strip, ker se je prenasitil antične arhitekture, srednjeveških plastik, renesančnih slik, romantičnih, realističnih, impresionističnih, kubističnih, ekspresionističnih, abstraktnih in drugih sodobnih likovnih umetnin, morda tudi kakega izjemnega stripa – za posladek.
Ampak strip kot nadomestek, nekakšna bljižnica, za vbijanje v glavo glavnih umetniških kvalitet kakega Hamleta, je lahko samo eno: aktivno razveljavljanje temeljev zahodne civilizacije in kulture. Jasen je tudi namen: poneumljanje že v osnovni šoli, krčenje smisla literature in likovnih umetnosti na eno samo razsežnost, na ideologijo. Na tisto, ki omogoča skoraj vso globalno oblast markističnemu multikulturaližmu. Da pa bi bila ta post marksistična šolobvezna poneumljevalna propaganda sprejeta brez odpora, ji je dana, vsaj v primeru stripa, neka zabavna, bolj ali manj “kavbojska” dimenzija, polna sovraštva do vsega, kar ni v skladu z navidezno humano tendenco določenega stripa. Gorje tistim, ki jih bodo mediji mlademu bralcu stripa predstavili kot “kavbojce”. V drugih delih pa kot fašiste, kapitaliste, rasiste, nacionaliste, desničarje, tatove, ptoti “legibitri itn.”. V stripih bodo mladi našli zabaven in napet – skoncentrirani – politični ukaz, kako morajo ravnati z “negativci”. Brez vsakršnega moraliziranja, psihologiziranja in morda celo poglobljenega razmišljanja, kot na velikih slavnih, zgodovinskih, platnih in v romanih kakega Dostojevskega, pri katerih človek nikoli natančno ne ve, kdo je v resnici kriv, ker tega menda ne ve niti sam ljubi Bog. Ta ne bodi ga treba. Bo kmalu tudi Vatikan predlagal verski pouk s pomočjo napetih in zabavnih stripov? Zato, ker je Sveto pismo za otroke in tudi številne odrasle prezahtevno? Bomo kmalu samo še risali po stenah in gledali bedaste reklame v medijih, ker bo drugo za sodobnega človeka prezahtevno?
Ne, ne more biti res, da je današnji človek neumnejši od tistih ljudi, ki so med prvimi užival ob Iliadi in Svetem pismu, ob Božanski komediji in Hamletu, ob Ani Karenini in Čarobni gori. Ne, ne moremo biti Slovenci, ki živimo zdaj, neumnejši od prvih bralcev Prešernovih Poezij, Balantičeve poezije, celo razigranih, vendar nihilistično zelo bridkih, zadnja leta nekoliko zapostavljenih, Šalamunovih verzov. Spominjam se, da smo njegove prve zbirke dobesedno razgrabili. In zelo smo se trudili, da bi dojeli njihova sporočila. (Kljub temu, da jih kdaj pa kdaj ni bilo, da je bila samo praznina, zelo grenka praznina pesniškega bojevnika v nepesniškem svetu.) Saj za bridkost in praznino je v resnici šlo, torej za nekaj zelo klasičnega.
Zdaj pa je vse preveč naporno, se zlasti za šolarje. Ne, samo za totalitarno komunistično ideologijo gre. Tudi pri zamenjavi izvirne literature s stripi. To pa je tudi vse, kar lahko povemo o nujnosti zamenjave menda preveč dolgoveznega in dolgočasnega romana Borisa Pahorja Katedrala kot obveznega ali vsaj napol obveznega branja (ali čtiva) v slovenskih šolah.
Zakaj in čemu? Zato, da bomo Slovenci čimprej pozabili na slovensko umetnost kulturo? Ali pa morda zato, ker to želi Evropska skupnost, da bi čimprej dosegla svoj edini politični cilj: EU kot eno samo državo, multikulturno in po zgledu tistih v nekdanji Sovjetski zvezi. Vsaj Nemčija tovrstnih teženj skoraj ne prikriva več. Slovenija pa je vse bolj njena zvesta učenka, željna uresničitve glavnega bližnjega cilja, ponovne združitve Balkana v novo federacijo, po zgledu nekdanje Jugoslavije.
Šole, mediji, pravo, gospodarstvo, kultura, da o politiki niti ne govorimo, vse to je že pripravljeno na vrnitev v balkanski – za neveden “folk” Titov – raj.
Sama čutim do tovrstnega multikulturnega marksističnega nasilja in terorja velik odpor, tudi željo po uporu. Ampak slovenska javnost (kolikor je še slovenska, saj v našem betonskem naselju, ko se popoldne sprehajam, skoraj ne slišim več slovenske besede), da, slovenska javnost je sprijaznjena z vsakršnim komunističnim zlom. Ljubi Kidričev (zločinčev) spomenik pred predsedniško palačo. Ljubi Kučanovo partijsko mafijo. Starčki v domovih, kot smo pred enim dnevom videli na nacionalni televiziji, pa tako ljubijo svoje anticepilske direktorice in direktorje, da raje umrejo, kot da bi se cepili. ALI PA SE VSE TO DOGAJA SAMO ZATO, KER SO VSI TI KAKORKOLi OBVEŠČENI, DA BO GORJE VSEM TISTIM, Ki BI JAVNO PRIZNALI, DA JIM VSE TO NE UGAJA? Vse bolj se mi dozdeva, da gre za to, za strah pred komunisti.
