Piše: Slavko Mežek
Včerajšnji dan sem prebil v Ljubljani. Dopoldne posvet v Slovenski matici, popoldne tu in tam, zvečer pred hotelom Union prepevanje “ta mladih in ta starih APZjevcev” ob 84-letnici zadnje izvedbe pesmi “Lipa zelenela je” (1941) pred razglasitvijo kulturnega molka… (legendarni Maroltov moški APZ).
Na poti tja sem zgrožen obstal na Prešernovem trgu. Nič slovenskega, ne jezika ne vonjav, nič adventnega,… le še balkanska ćevapćionica ob brutalno bizarnih, razdivjanih, skrajno agresivnih zvokih tretjerazrednih Jankovićevih “trubačev” sredi kólo- poskakujoče yugo-multikulti-množice… “Ljubljanke” prhutajo po Čopovi kot preplašene ptice, iščoč varen prehod, Slovenclni mrko zrejo v nič in se napajajo s”kuhančkom”, poscano momljajoč “jest bom tle znoru, ne…”.
Ljubljana je okupirana, postala je metropola Jankovićevega Balkanistana. Tujcem ni nič jasno, “Kje pa smo?”
Prešeren osenčen nemo posluša “…strun drugih zapoje naj glas…”, Julija mu z Wolfove kliče “Zbeživa, tu ni za zdržat!”, on pa “Kam?”
In tako bo vse do januarja in čez…
Slovenski poslanci in ljubljanski svétniki pa ponižno “buljajoć” v tla hitijo v parlament, v bitke med “vašimi in našimi”, nemočno “zaklinjavši” in “ponavljavši” na grobišču “slovenšne” cele “Molče trobental bom – Memento mori…”
Če bi bil mlajši, bi ustanovil stranko…
Slavko Mežek, predsednik gibanja za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine Kultura-Natura Slovenija
