Piše: Alenka Bizjak, Ljubljana
Ali župan upravlja Ljubljano v dobrobit občanov? je naslov pisma g. Marka Višnarja iz Janč v Dnevniku (2.10.2025), v katerem se nenaklonjeno odziva na prizadevanja civilne iniciative Tržnice ne damo, ki se že skoraj 18 let trudi za ohranitev priljubljene mestne tržnice na Vodnikovem trgu. Šele nedavno opozorjena na ta sestavek se oglašam kot pripadnica te iniciative, začudena nad popolnim nepoznavanjem problematike tega gospoda, o kateri piše, ki živi na hribovitih Jančah, ki so priljubljena izletniška točka Ljubljančanov. Gospod očitno podpira gradnjo garaže pod tržnico, podpira srhljivo gradnjo kanala CO in seveda tudi gradnjo sežigalnice na Barju.
Prvič: garaža pod tržnico je nepotrebna in se v središčih mest že dolgo odsvetuje. Pri nas je to storila SAZU, najvišja znanstvena in kulturna ustanova na slovenskem, in sicer: že leta 2009, njen V. razred za umetnost ob soglasju vseh akademikov in nato še leta 2017 na posvetu vseh strok 25. oktobra, kjer so ugotovili, da je zaradi neupoštevanja vplivnega območja in geološke specifike terena, tudi podzemnih voda, prišlo do poškodb na okolnih hišah, kot so že nastale na prezbiteriju uršulinske cerkve ob gradnji garaže na Kongresnem trgu, nastale so tudi na stenah Filharmonije, naše dragocene koncertne ustanove. Nastale so razpoke na Jelovškovih freskah v cerkvi sv. Petra ob obnovi Roške ceste razpoke so nastale na obokih semenišča ob gradnji mesarskega mostu. Že ta dejstva so dovolj tehtna in utemeljena, da garaža pod tržnico odpade. Naj dodam, da tržnica deluje že več kot sto let na tem prostoru, da je priljubljeno srečevališče meščanov tu kupujemo in vzdržujemo prijateljske stike s podeželjem. Njen utrip občudujejo tudi tujci. Njena premestitev v okoliške ulice bi tržnico ukinila. Posebej je treba poudariti, da je to mesto premišljeno uredil naš vrhunski arhitekt Jože Plečnik in je tudi zaščitena od leta 2021 pri mednarodni organizaciji Združenih narodov za znanost in kulturo UNESCO, sedaj pa nam grozi, da bo ta ugledna ustanova zaščito preklicala.
Trmasti župan se s svojimi svetniki, ki na sejah mestnega sveta glasujejo kot on, želi, ne zmenijo za stališče SAZU in arhitekturnih društev, med katerimi najbolj izstopa svetovno priznani slovenski strokovnjak, ki je tudi ekspert UNESCA g. Milan Zdravko Kovač, ki se pogosto kritično oglaša v tisku v zvezi z nepremišljenimi novogradnjami sedanjega župana. Treba je povedati, da se pod tržnico, ki predstavlja srčiko mesta in naj bi bila sedaj ob ev. gradnji razkopana vsaj tri leta nahaja naša kulturna dediščina in slovenska identiteta, ki jo tu predstavlja 8 srednjeveških grobnic, med njimi tudi grobnice znamenitih turjaških grofov Auespergerov, ki so govorili slovensko in bili meceni šolanja Primoža Trubarja. Že tudi iz pietetnega razloga gradnja garaže tu odpade, ker bo prišel čas, ko bo tu ustanovljen podzemni muzej za zaščito vseh srednjeveških ostalin, tudi ostankov antične Emone, ki je svetovna kulturna dediščina človeštva. Tokrat ne bo potrebno težkih gradbenih strojev, ki bi ogrozili statičnost okolnih hiš, tudi stolnice, ki je še posebej zaščitena kot spomenik državnega pomena, ter semenišče s knjižnjico, ki so ključni spomeniki našega baroka in predstavljajo evropsko pomemebne celostne umetnine v tem geološko zelo občutljivem prosotoru. Vsebino zavzemanj za ohranitev Plečnikove Ljubljane, ki je leta 2021 skupaj s tržnico in nabrežjem Ljubljanice kot rečeno, vpisana na seznam svetovne dediščine pri UNESCO-u, pa naj strokovna stališča za zaščito g. Višnar prebere v sestavku arhitekta Milana Zdravka Kovača v Delu, Sobotna priloga z dne 21.12.2024, dolgoletni trud civilne iniciative Tržnice ne damo pa v sestavku njene vodilne predstavnice gospe Marinke Kurilić tudi v Delu z dne 16.12.2024 pod naslovom “Civilna iniciativa je zbrala več kot tisoč podpisov”.
Drugič: Kanal CO pri Klečah je grozovit načrt in sramota za današnji čas. Ta srhljiva gradnja za fekalne odplake je primer neodgovornega načrtovanja, celo na vodovarstvenem območju, ki je v prejšnji državi bilo vedno nedotakljivo in kot tako tudi spoštovano. Sedaj imamo župana, ki si drzne posegati tudi na to območje, ki ne priznava nobene ustanove, nikogar in ničesar ne upošteva varnostnega načela, pri posegu v prostor tudi ne soglasnega odklonilnega mnenja zdravstvene stroke. Uporno nasprotuje mednarodno priznanim strokovnjakom, ki so svoja stališča objavili v Dnevniku 28. novembra 2024 (ing. Maleiner geogr. Josipovič tudi arhitekt Kovač), ki odločno zavračajo ta srhljivi kanal odvažanja fekalij po skoraj 30 km dolgem kanalu, kar predstavlja veliko nevarnost za zdravo pitno vodo mesta v prihodnje. Ni zagotovila, da kanal ne bo puščal, pitna voda pa ima strateški pomen za vsak narod. O tem je pisal že mag. Tomaž Ogrin v Dnevniku 7. oktobra 2025 in poudaril, da ni garancije, ki bi zagotovila, da kanal v prihodnosti ne bo puščal. G. Aleš Primc je organiziral že več protestnih shodov ob udeležbi mnogih ljudi, a župan jih ne vidi in ne sliši.
Tretjič: Postavitev sicer potrebne sežigalnice na močvirnatem Barju je še en dokaz ignoratskega načrtovanja popolnega nepoznavanja podnebnih razmer pri nas. Primerjati dobro delujočo sežigalnico na Dunaju z vetrom pri nas je strokovno nevzdržno. Znano je, da je to vetrovno mesto, kjer veter enakomerno piha, pri nas pa imamo temperaturno inverzijo, o kateri se lahko prav te dni vsak prepriča v megleni Ljubljani. Še tako visok dimnik problema ne rešuje. Na marsikaj je opozoril mag. Tomaž Ogrin, kemik v Dnevniku 7.10.2025 in seveda to gradnjo odsvetuje tudi vsa zdravstvena stroka, ker Ljubljana leži v slabo prevetreni kotlini. Primerjati legendarnega župana Ivana Hribarja, ki se je z vso spoštljivostjo zapisal v zgodovino mesta s sedanjim županom ni mogoče, ker je njegovo popolno nasprotje. Arogantni Zoran Janković s svojo cinično frazo “o najlepšem mestu na svetu” zavaja neuke ljudi. On je dejansko najlepše mesto podedoval, ki ga pa sedaj spreminja. O tem je pisala kritično že arhitektka Nina Granda v kolumni z naslovom “Itak nič ne pomaga” (Delo 3. 9.2025), kjer zapiše med drugim, “da Ljubljana navkljub kritikam izgublja svojo avtentično mestnost in da ne glede na tehtnost in upravičenost kritike se zameriš eni osebi, ki ti lahko zapre vsa vrata in pogosto tudi jih”.
Ljubljana je v Evropi bila znana po antični preteklosti z imenom Emona, po zaslugi arhitektov Fabianija, Vurnika, Plečnika, Ravnikarja kot lepo srednjeveško mesto v katerem je med arhitekti urbanisti veljal tih dogovor, da se v mestu ne bodo gradili nebotičniki. Sedaj pa je mesto izgubilo svojo milino, svoje lepe poglede-vedute na grad na Rožnik, na Kamniške Alpe z grdimi stavbami, kot je Šumi, kot je Ilirija, kot je Kolezija, kot so novi nebotičniki in visoki bloki. Zanimivo je, da župana ne moti “v njegovem najlepšem mestu” propadajoč športni bežigrajski stadion temeljno delo arhitekta Plečnika na papirju zaščiteno kot državni kulturni spomenik, a že leta propada pred našimi očmi.
Znana so dolgoletna zavzemanja mnogih kulturnih oseb, tudi krajinske in umetnostnozgodovinske stroke za njegovo obnovo v izvirni podobi kar že dolgo zagovarja bežigrajska civilna iniciativa z zavzemanjem, da ga država obnovi in odpre javnosti kot mestni park. To sramoto je nevladna organizacija Evropa Nostra že uvrstila med ogrožene umetnine (Heritage in danger). Delni lastnik stadiona je celo Olimpijski komite Slovenije ob milijonarju Jocu Pečečniku, ki med stotimi slovenskimi milijonarji zaseda 9. mesto, a ga ne obnavlja in ne vrne državi. Župan mu ga je prodal zaščiteno Plečnikovo umetnino, najbolj nekulturno od vseh njegovih drznih ravnanj pa je županova necivilizacijska prepoved pokopa na Žalah skupine Romov kurto pobitih leta 1942 na Igu, kar mnogi obsojamo in se te njegove odločitve sramujemo.
Dokaz, da župan Slovencev v resnici ne spoštuje, je vgravirana najlepša humana kitica našega največjega pesnika Franceta Prešerna v tla Čopove ulice-Žive naj vsi narodi ob njenem predvajanju vstanemo, tu pa se hodi po njej. Kitica je sestavni del naše himne, ki je zakonsko zaščitena tako kot grb in zastava. Dokler ne bo umaknjena žali našo narodno zavest.
