Piše: Ferdinand Deželak
Ko ne odloča pravo, temveč vpliv. V Sloveniji že dolgo odmevajo dvomi o neodvisnosti sodstva, vendar je primer, ki ga bomo v nadaljevanju orisali, poseben – ne le zaradi očitnih postopkovnih nepravilnosti, ampak predvsem zaradi tihega soglasja vseh štirih stopenj sodnega sistema, da v njem zavestno sodelujejo.
Gre za primer, v katerem sodni sistem – od Okrožnega do Ustavnega sodišča – ni zaščitil načela zakonitega sodnika, temveč je postopoma gradil obrambni zid okoli sodnice, ki ni izpolnjevala osnovnih zakonskih pogojev za imenovanje, a je kljub temu postala in ostala sodnica ter izdajala nezakonite in nestrokovne sodbe in sklepe. Čeprav sodba najvišjega sodišča še ni bila uradno izdana, pa že dosedanji znaki postopanja nakazujejo, da bo sodba znova sledila dosedanjemu vzorcu ignoriranja zakonitosti in ustavnih pravic navadnih državljanov, ob hkratnem privilegiranju nedotakljivih znotraj pravosodnega vrha.
Okrožno sodišče: začetek zgodbe s spornim imenovanjem Zgodba se začne na Okrožnem sodišču v Ljubljani, kjer je bila sodnica, ki nikoli ni opravila celotnega pripravništva niti nujno potrebnega slovenskega pravosodnega izpita, vseeno najprej imenovana, nato pa celo napredovana v svetnico ter nato celo v višjo sodnico. S tem v zvezi se seveda postavlja vprašanje, zakaj je sodnica sploh vztrajala pri napredovanjih, ki jih objektivno sploh ni potrebovala – saj je ves čas ostala le na okrožnem sodišču. Edina razumna razlaga je, da je z napredovanji ciljala na višjo plačo in druge kadrovske koristi – brez dejanske spremembe zahtevnosti ali vsebine dela. Gre za očitno zlorabo sistema, ki napredovanja ne pogojuje z dejansko potrebo opravljanja zahtevnejših funkcij, temveč jih dovoljuje kot golo formalnost brez ustreznih preverb. V času njenega imenovanja je bil predsednik Sodnega sveta – torej organa, ki je odločal o izpolnjevanju pogojev – sedanji dolgoletni predsednik Okrožnega sodišča in njen predstojnik. Ta oseba je ključno pripomogla k njeni umestitvi in zaščiti, danes pa je proti njej odprta tudi uradna preiskava v drugi zadevi. Pri tem je ključno, da o izpolnjevanju pogojev za imenovanje ni odločal Državni zbor, temveč izključno Sodni svet, v času, ko mu je predsedoval sedanji predsednik istega sodišča, na katerem Trklja ves čas sodi.
Dokazi o sporni pravosodni poti sodnice obstajajo in so bili večkrat predloženi. Vendar sodišče v postopku, kjer je ta sodnica odločala, teh opozoril ni želelo vsebinsko obravnavati. Celo več: kljub večkratnim zahtevam ni bilo opravljenega nobenega formalnega preverjanja njenih pogojev.
Višje sodišče: brez reakcije na izrecna opozorila Višjemu sodišču v Ljubljani, ki je odločalo o pritožbi zoper sodbo omenjene sodnice, je predsedovala oseba za katero obstajajo sumi zasebne bližine z isto sodnico s prve stopnje. Kljub temu ni bilo narejene nobene ocene o morebitnem vplivu takšnega odnosa. Pritožbene navedbe o pomanjkanju pravne podlage za imenovanje sodnice niso bile niti omenjene v sodbi – bile so preprosto prezrte.
Pritožbenik je nato samostojno zahteval pojasnila, vendar mu je bilo odgovorjeno, da je “vse povedano v sodbi”, kar je zelo daleč od resnice. Tudi to kaže, da Višje sodišče ni imelo interesa vsebinsko preveriti zakonitosti postopka.
Vrhovno sodišče: dvojna merila Vrhovno sodišče je zavrnilo dopustitev revizije, čeprav se je v zadevi pojavilo več bistvenih ustavnopravnih vprašanj, vključno z vprašanjem zakonitosti njenega sodniškega imenovanja. Še huje pa je dejstvo, da je sodna praksa Vrhovnega sodišča sicer strogo ravnala do odvetnikov, ki so opravili pravosodni izpit v drugih republikah nekdanje SFRJ, medtem ko so bile v dveh izjemnih primerih (vključno z zadevo Branka Masleše) takšne ovire preprosto spregledane.
Vrhovno sodišče torej ne uporablja niti svojih lastnih meril enako za vse – kot v primeru Trklja in Masleša, zanje velja izjema, ki je nikoli niso utemeljili. Takšno ravnanje sproža vprašanja neenake obravnave in namernega izigravanja sodne prakse v korist izbranih posameznikov.
Ustavno sodišče: zamolčani konflikti in novi vplivi Čeprav je bila na to temo vložena ustavna pritožba, Ustavno sodišče po več kot 15 mesecih še vedno ni odločilo. Predlog za izločitev ustavnega sodnika, ki je lastnik 20 % znane odvetniške pisarne in hkrati predsednik senata v tej zadevi, je bil zavrnjen – brez javne obravnave, brez možnosti pritožbe.
Še več: predsedujoča vrhovna sodnica, ki je zavrnila revizijo Vrhovnega sodišča, je bila medtem imenovana za novo ustavno sodnico in bo verjetno s februarjem 2026 vsaj posredno sodelovala prav pri presoji zadeve, v kateri je že odločala na Vrhovnem sodišču. Gre za kroženje kadrov, ki postavlja pod vprašaj osnovne standarde nepristranskosti in pravnega varstva.
Predsedujoči v senatu pa je v imenu Ustavnega sodišča šel še korak dalje in naknadno uradno razglasil, da zadeva ni prednostna in da se bo reševala po vrstnem redu. To seveda odpira vrata nadaljnjemu zavlačevanju – vse do skorajšnje upokojitve sodnice, katere imenovanje je predmet pritožbe.
Strategija izčrpavanja: zavlačevanje do upokojitve
Posebno zaskrbljujoče je, da se v Sloveniji pojavlja vzorec, kjer sporne sodnike ščitijo institucionalni mehanizmi, dokler se ne upokojijo. Tak primer je bil že Branko Masleša. Enaka taktika se zdaj očitno uporablja tudi pri sodnici Trklja: strateško zavlačevanje ustavne presoje, da bi zadeva postala brezpredmetna z njenim odhodom v pokoj. Predsednik senata in Ustavnega sodišča je osebno odločil, da zadeva ni nujna, čeprav so bile izrecno podana opozorila o bližajoči se upokojitvi sodnice.
S tem je epilog žal predvidljiv – sistem se bo sodnico verjetno trudil zaščititi vse do njene upokojitve, s čimer bo zadeva formalno zaključena, vsebinsko pa nepopravljena.
Zaščita elite pred lastnimi pravili
Vsi ti podatki kažejo, da slovensko sodstvo ustvarja videz zakonitosti, hkrati pa v posameznih primerih popolnoma ignorira svoja lastna pravila, kadar gre za osebe znotraj sistema. Gre za sistemsko zlorabo pravne države – za izigravanje zakona, ki ne koristi javnosti, temveč posameznikom v mreži klientelizma in medsebojne zaščite.
Takšna praksa neposredno krši 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki zagotavlja pravico do zakonitega in nepristranskega sodišča. V tem primeru gre že za skoraj dve desetletji trajajoč sodni postopek z vrsto kršitev, od pristranskega sojenja do sistematičnega ignoriranja dokazov, pritožb in mednarodnih opozoril.
Kadrovsko in politično ozadje: vplivi iz IT sektorja in vladni privilegiji Ob vsem tem je pomembno opozoriti še na ozadje celotnega primera, kjer se kažejo močni zasebni in politični vplivi. Oseba, ki je bila nasprotna stranka v tem postopku, je direktor velikega kranjskega podjetja za informacijske in kadrovske zadeve, ki naj bi imel dostop do vrhov slovenskega pravosodnega sistema. Ti postopki so mu samo v tem primeru neposredno omogočili nezakonito pridobitev tujega premoženja v višini nad 700.000 evrov, in to na škodo več oškodovanih oseb.
Hkrati se v pravosodnih krogih že dolgo razpravlja o političnih povezavah, na primer že omenjene kandidatke za ustavno sodnico, vplivi na Ministrstvo za pravosodje, večkratna uporaba vladnega letala Falcon za poti sodnikov Vrhovnega sodišča, itd. kar vse kaže na prepletanje pravosodnih, privatnih in političnih interesov, medsebojna zavezništva in zasebne povezave.
Sklep: Primer, ki presega zasebni spor Čeprav se navzven zdi, da gre za tipičen lastninski spor, gre v resnici za sistemsko zadevo z daljnosežnimi posledicami. Na vseh ravneh sodnega odločanja se kaže vzorec zaščite nepravilno imenovanih sodnikov, odsotnosti vsakršne pravne samorefleksije ter prisotnosti zasebnih in političnih vplivov, ki spodjedajo zaupanje v pravno državo.
Dokazi obstajajo in bodo, po potrebi, predstavljeni tako domači kot mednarodni javnosti. Ta članek pa služi kot opozorilo: ko institucije pravne države odpovedo, se morajo oglasiti državljani.
Opomba: Prispevek temelji na dokumentiranih dejstvih in javno dostopnih informacijah. Avtor si pridržuje pravico do izražanja legitimne kritike v skladu s 39. členom Ustave RS in 10. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah.
