Piše: Frančiška Buttolo
V petek (9.6.2023) smo v Sloveniji na televizijskih ekranih lahko občudovali naravnost virtuozno razlago prof. dr. Mateja Accetta, predsednika Ustavnega sodišča Republike Slovenije, zakaj je slovensko Ustavno sodišče še vredno zaupanja državljanov.
Kolikor je le mogel prepričljivo, je gospod predsednik US RS na televiziji pojasnil domu in svetu, kako je tej etično in moralno (torej v teoriji in praksi) najvišji in najbolj zaupanja vredni ustanovi v vsaki državi, če le ni totalitarna ali skorumpirana do “fundamentov”, uspelo obdržati še vso nujno potrebno verodostojnost in ugled, kot se tovrstni ustanovi edino spodobi.
Obrazložil je – to svojo tezo, – na način, s katerim bi si gotovo lahko prislužil sprejem med člane SAZU. Zavidal bi mu ju lahko – tezo in zagovor – celo kak novodobni Carl Schmitt.* Gospod predsednik US RS je namreč – nadvse strokovno neoporečno – moral pristati na zlorabo, pravzaprav posilstvo, Ustavnega sodišča, Zdaj pa je moral, javno, na televiziji, to zlorabo opravičiti, nekako tako, kot da je bila vsekakor manjše zlo od tistega, imenovanega janšizem na RTS.
Zato je US RS – menda – še vedno verodostojno in zaupanja vredno. Da, kljub temu da je bilo zlorabljeno, in kljub temu, da se mora njegov predsednik javno opravičevati – celo za to strašno ponižanje – pred vso evropsko pravno stroko. Kakšna družba neki pa smo v državi Sloveniji? Kakšna družba neki pa smo Evropski uniji?
Gospod predsednik US RS se je moral torej grdo zlagati oziroma javno pričati, da je bilo navadno politično brutalno POSILSTVO (stalinistično, nacistično, fašistično – ali pa neokomunistično, kakor je komu drago) nemočnega – zato pa toliko bolj jugonostalgičnega in zato – v že skoraj neslovenski Sloveniji – vse bolj priljubljenega – Ustavnega sodišča RS, ki ga je zagrešila sedanja – prav tako hudo jugonostalgična – slovenska vlada dr. Roberta Goloba, ob strokovni asistenci komisarke EU Věre Jourove in pravosodne ministrice dr. Dominike Švarc – vsem udeleženim v tem POSILSTVU, kljub njihovim velikim in raznolikim pogledom na človekove pravice, v največjo čast in zadovoljstvo. Čeprav morda, to je gospod predsednik, čeprav ne preveč glasno, tudi priznal, ne ravno na prvem mestu v največjo čast in zadovoljstvo US RS “kot takšnega”. Kar pa – po domače – pomeni, da so vsi udeleženi, še najmanj pa gospod predsednik US RS, če se, v tej grozljivo jugonostalgični Sloveniji ne bojimo resnice – in bati se je ne smemo, če želimo obstati – “ene velike jugonostalgične PRESSICE”
* V Wikipediji piše takole:
Ko jagenjčki obmolknejo (angleško The Silence of the Lambs) je ameriška psihološka grozljivka iz leta 1991, ki jo je režiral Jonathan Demme po scenariju Teda Tellya. Temelji na istoimenskem romanu Thomassa Harrisa iz leta 1988. V glavnih vlogah nastopajo Jodie Foster, Anthony Hopkins, Scott Glenn, Ted Levine in Anthony Heald. Zgodba spremlja mlado preiskovalko Clarice Starling, ki prosi genialnega psihiatra in kanibalskega serijskega morilca dr. Hannibala Lecterja za nasvet glede drugega serijskega morilca, znanega kot »Buffalo Bill«, ki svoje žrtve odere.
** O Carlu Schmittu(1888-1985), nemškem političnem teoretiku in pravniku, nekateri pišejo, da je bil najvplivnejši nemški politični mislec 20. stoletja, medtem ko mu drugi pripisujejo, da je izdelal teoretsko podlago nacionalsocialističnega režima in slednjemu zagotovil legitimnost. Tako najdemo ocene, ki Schmitta proglašajo za »kronskega jurista tretjega rajha«, kot tudi mnenja, ki se ne ozirajo na njegovo politično moralo. Iz njegovih del so črpali številni filozofi, tudi Walter Benjamin, Leo Strauss in tudi Slavoj Žižek (Wikipedija, 10. 6. 2021, ob 9.19; F. Buttolo, Studio City, po domače Na juriš! portal Demokracija, 10.6.2021).
