Piše: Franc Bešter
Moderna znanost je Boga na nek način izgnala iz sveta – ker priznava samo materijo, zato so mnogi izgubili občutek za sveto: svet ni več »svet«. In pozabili na pomembno skrivnost – da je On tudi Navzoč, s tem je začel izginjati strah božji, ki je začetek modrosti.
Po-moderna bo zato morala svetu vrniti Boga, glede načina prisotnosti Boga v svetu bom spet izhajal iz znanja knjig RŽVB, ki so dane tudi za ustvarjanje nove dobe. Tam pa jasno piše, da »božji Duh napolnjuje vse stvarstvo, da resnično napolnjuje ves svet«. Napolnjuje: pomeni, da je v neki notranjosti, kot npr. voda napolnjuje notranjost vaze. Notranjost: svet gradi snov (materija) – kaj je njena notranjost? Po zaslugi moderne znanosti (fizike) danes o tem vemo več kot je vedel npr. srednjeveški človek. Materijo gradijo elementarni delci, ki po svojih lastnostih spominjajo na Duha, kar potrjuje resnico, da je »iz božje Duše (torej iz Duha!) vse nastalo«. Torej: Duh kot božji Prst počiva na slehernem delcu materije! A tako tudi mora biti, to nujno sledi iz resnice, da »se vse dogaja po božji volji, da je vse stvarstvo pokorno božji volji«. Pomeni, da se VSE dogaja po božjih načrtih in delovanju: Bog nujno na nek način deluje na svet. Ravno zato Duh napolnjuje svet – da Bog po svojem Prstu deluje nanj. Bog res deluje: »Jaz sem Beseda in Živi. Jaz delujem«. Bog torej deluje kot Beseda, in kot Beseda deluje v Duhu: »Jaz sem Beseda in delujem v Duhu«. Ravno zato je Duh »živ in delujoč« – ker v njem deluje Beseda in Živi. Ta živa sila torej deluje v srcu materije, in tudi mora, če naj se »vse dogaja po Volji Boga«. VSE: to se zato mora začeti z dogajanjem v samem srcu materije, na ravni subatomskih delcev, božji Prst deluje nanje. Nežna sila, a delujoča v vsaki točki sveta in neprekinjeno. Deluje tako, da se nazadnje VSAK dogodek sveta zgodi takrat, zato in tako, kot je bilo v načrtu samega Boga. Zato je On tudi »Oblast sama«. Se pravi, dogodki sveta niso samo rezultat medsebojnega delovanja fizičnih sil in materialnih energij, ampak tudi rezultat delovanja Duha (Besede v Njem), zato jih moramo imeti tudi za odtise Duha v »prahu Zemlje« in za sledove (stopinje) Besede (božjega Logosa) v svetu.
V po-moderni bo torej treba zagledati svet na ta nov, celovitejši način, kar je zelo pomembno zlasti pri vsakodnevnem odločanju, ko moramo delovati znotraj nekega konkretnega dogajanja sveta. Živeti pomeni delovati, delujemo pa vedno in nujno na potovanju skozi življenje in čas: na poti skozi konkretne dogodke sveta, se pravi pri hoji po stopinjah Besede!
Duh torej deluje v samem srcu materije, deluje na njene temeljne gradnike, kot Prst Boga, na njihova polja in jih premika. Sicer jih premika materialna energija (v smislu F=mxa in 1/2mv2), a Duh je dejavnik, ki jim daje SMER (za kar zadostuje že nežna, šibka sila, kar Duh je!), torej odločilno določa, v katero smer se bo prevesilo neko dogajanje sveta. Svet: Duh je torej prisoten v absolutni notranjosti materije, a je glede na vse snovno obenem tudi »absolutno zgoraj«: »Moj Duh plahuta NAD vami kot krila golobice«. Ta stavek iz RŽVB pove tudi, da v svetu ni prisoten na statičen, ampak na pulzirajoč, vibrirajoč način (»plahuta«). Res: golob je simbol za Svetega Duha. In krila goloba so zelo vzdržljiva, se ne utrudijo!
Bog je torej Navzoč v svetu – po Duhu, s tem pa je v svetu Navzoča tudi Beseda, delujoča v tej živi sili, ki vse prežema. A Bog in njegov Sveti Duh sta Eno, Bog pa »vse vidi, sliši, vse začuti, Njegove oči niso človeške in vidijo tudi v dušo človeka, in Njegova ušesa prisluškujejo čisto vsemu« (po RŽVB). Iz tega pa sledi, da ima tudi Duh, ki prežema svet, te lastnosti (sposobnosti), vse naše življenje in naša dejanja so torej Bogu povsem razgaljena in na dlani, tudi naši občutki, čustva, misli… . Bog je po Duhu Navzoč, a »Njegova Navzočnost je skrivnost«(RŽVB). Tu je treba povedati, da za Boga »skrivnost« ni nekaj, kar bi bilo človeku nedostopno, zakrito, ampak je tisto, kar človek ne more spoznavati s telesnimi čutili, ampak s čutili duše, predvsem z očmi duše: »Videli Me boste iz obličja v Obličje. Vaš duh bo videl Duha«.
Te resnice o Duhu in o odnosu med Duhom in svetom so pomembne tudi za razumevanje dogajanja v naravi, iz njih namreč sledi, da to dogajanje (tudi vremenske nesreče!) ni nekaj neodvisnega od moralnosti (nemoralnosti) človeka, Duh kot živa sila v materiji VSE ZAČUTI in se glede na to odziva, naše delovanje vpliva na delovanje Duha, Duh pa daje smer VSEMU, tudi vremenskemu dogajanju!
Mnogokrat pa nadalje pozabljamo, da uspeh naših delovanj bolj kot od naših osebnih naporov zavisi od dogajanja, znotraj katerega delujemo – lahko se razvija v za nas ugodni ali neugodni smeri, in od dogajanja prihajajo nad nas tudi nesreče! Ker pa smer temu dogajanju daje Duh, se postavlja vprašanje, kako živeti in delovati, da si bomo pridobili naklonjenost njegovega delovanja, in tega se nameravam dotakniti v prihodnjem članku.
