Piše: Kari Karinger
V Adventnem času namenimo nekaj misli njegovi ekscelenci ljubljanskemu metropolitu. Naj mu bodo vodilo na sinodi. Cerkev je del kulture in folklore slovenskega naroda. Ljudje gredo radi v cerkev.
Malo je treba dvigniti nivo razumevanja s srednjeveškega na sodobni čas. Od cerkve pričakujemo da nam bo morala avtoriteta po okvirnih usmeritvah Jezusa Kristusa. Naj nam otroke moralno vzgoji in ne farderba. Cerkev naj daje ljudem tiso kar od nje pričakujejo. Ljudi naj povezuje in jim omogoča sproščeno druženje. Liturgija, glasba, petje, to je romantično in nas privlači. Tudi jaz bi šla v cerkev ampak sem grešnica in ljudje bi me postrani gledali. Obožujem orgle. Pachelbel mi je najljubši. Žensko petje je bogastvo zvokov. Pridiga nam pričara vzdušje pravičnega sveta. Jaz bi rada videla procesijo po Ljubljani. Za domovino. Kakor daleč bi njegovo svetost nesle uboge noge. Procesija ni zadrževanje na enem kraju, ki je zdaj nevarno. Zdi se mi da bomo morali več pozornosti nameniti skupnosti. Tudi to je treba negovati kot vse drugo. Ne samo vsak za svojo rit. Pa več razumevanja za razne deviacije. To so variacije narave, če ni ravno škodljivo lahko kar stran pogledamo. Včasih so fajmoštra vse ženske vabile na južno in po vasi je imel nekaj otrok in vse je bilo lepo in prav. Saj vsi vemo kaj človeku delajo hormoni. To je nasilje nad telesom, ki pa je potrebno zaradi razmnoževanja. Tisti, ki zdaj gor rastejo bodo še bolj brihtni kot mi. Naša dolžnost pa je, da jim omogočimo okolje v katerem bodo lahko izrazili svoje sposobnosti. To je svoboda.
Kari Karinger, Črnuče
